Cezar se šopiril je ošabno,
češ poglejte, kaj sem vse ustvaril,
je pri tem zamere zanemaril
in končal zaboden prav ogabno.
Cezarja posnemal je Mironus
iz Emone smešna kreatura,
tega je odnesla nekultura,
ko obetal si je velik bonus.
Ni Mironus revež se zavedal,
da na konja so ga posadili,
v krogu ga potem okrog vodili,
da le v rep je konjski vselej gledal.
Cezar biti konjenik je hotel,
češ saj moje je ime podobno,
pa so vrgli ga prav nespodobno,
da ostal je prazen ves in votel.
Ko golob miru ga je oblétel,
ni bilo Mironusu še jasno,
pa golobček mu je čivknil glasno,
kmalu da dokončno bo odlétel.
Golobíček mu je vest prinesel,
naj pobere šila in kopita,
zanj ni mesta, nova lutka skrita
konj je šarec, ta ga bo spodnesel.
Znana zgodba Cezarčkova ta je,
nauk njen bil povsem bi nepotreben,
saj Mironus kakor lik pogreben
po Emoni se kot senca maje.
Malo še pa ga Emonci vrli
več nikjer ne bodo prepoznali,
v ropotarnico so ga poslali,
novi kreaturi pot utrli.
Tudi njo usoda ista čaka,
saj Emona večna je provinca,
kjer mezni samo se in pa cinca,
za prefekta ki ima levaka.
