Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Ali sta mir in normalni Zahod sploh še mogoča, ali pa je Zahod že mrtev? Je Slovenija res slovenska država? Nekdo se to vendar mora vprašati, pa čeprav moja malenkost.
Ne vem, če obstaja na svetu en sam dovolj odkritosrčen vodilni politik, ki bi priznal, kako zelo se je v sedanjem času svet približal tretji svetovni vojni, tako zelo, da so besede o miru samo še hinavščina ali celo sarkazem.
Prav nič ne pomaga še tako lepo govorjenje številnih vodilnih politikov, še zlasti pa vatikanskega, kako moramo najprej poskrbeti za mir. Pa še kako bi bilo ta trenutek dobro upoštevati tovrstni nasvet, ampak mir pomeni za večino tistih, ki govorijo, kako nujen je, predvsem velikanske gospodarske izgube, padec vladajoče oblasti, nujno zamenjavo totalitarne državne vere z demokracijo, konec praktično celotne trgovine z orožjem, drogami in z ljudmi (zlasti z milijoni ilegalnih migrantov), dokler vse troje – za številna državna gospodarstva in za celotne države pomenijo temeljne vire dohodka. Le kdo od vseh najpomembnejših politikov, ki milo “pojčkajo” o miru, bi se strinjal z vsemi tistimi pogoji za mir, ki so nujni, da bi ta resnično zavladal v njegovi državi, v državi miroljubnega politika, in v svetu? Niti en sam se namreč ne bi za mir odrekel položaju – brez tako ali drugače krvavega boja, nemalokrat pa tudi prave vojne, v svoji državi, ali pa zunaj nje.
Navsezadnje – to je mogoče mirno zapisati – bi marsikdo od hudo miroljubnih politikov raje pristal celo na tretjo svetovno, kot pa da bi se umaknil izza krmila svoje države, še posebno pa če je ta država svetovna velesila.
Seveda je še najbolj verjetno, da z željo po ljubem miru ne misli resno nihče od tistih voditeljev v svetovni politiki, ki neprestano govorijo o lepotah in krasota miru, tako rekoč za ves svet, že na dosegu roke (samo srcu je potrebno prisluhniti in se zagledati v kako sliko lačnih otrok na kateri od dobrodelnih reklam). Pa ni tako, gre izključno za podlo svetohlinsko zavajanje bolj ali manj neobveščenega človeštva, izpostavljenega najhujšim posledicam svetovnih političnih napetosti, kljub morju digitalnih informacijskih sredstev in – menda – verodostojnih virov.
Ali lahko resno mislijo na mir “v daljni Kini”, ki bo morala za svoj obstoj in nujni razvoj (ali pa skorajšnji propad svojega gospodarstva) zmagati v svetovni gospodarski tekmi? Ali lahko iskreno misli na mir predsednik Rusije, ene najpomembnejših evropskih zibelk kulture, česar pa zdaj v EU nočejo niti slišati. Ni jim v EU do resnega pogovora z Rusijo, kot ga je imel na primer z ruskim voditeljem predsednik ZDA, temveč si v EU, vsaj tako kaže volja te unije do oboroževanja, potihoma želijo rusko velesilo nekako uklonoti, morda kar zbrisati z zemljevida. Morda bi bilo to še najprej mogoče tako, da bi si njen vzhodni del priključila Kitajska, zahodnega pa nastajajoča “velika” država EU? Navsezadnje, ali morda lahko iskreno govori o svetovnem miru administracija ZDA, države, ki je na spisku vse močnejšega Vzhoda že dolgo na prvem mestu za razpad na več manjših držav?
Navsezadnje, ali resnično hoče mir na Balkanu oblast v Bruslju, ki ustanavlja “svojo” jugovzhodno regijo EU oziroma novo Jugoslavijo? Menda naj bi bila trdna, kakršna je bila Jugoslavija maršala Tita (ki je za to lažno – toalitarno komunistično, – trdnost žrvoval milijonsko število človeških življenj)? In na koncu koncev, ali v Sloveniji sploh lahko še misli na mir tisti del slovenske politike, ki na vladno – in tudi na predsedniško – palačo v Ljubljani poleg slovenske zastave obeša Palestinsko? Ali je torej slovenska leva politika – kot prva in edina v EU – padla že tako nizko, na samo dno civilizirane politike, da že postavlja “zgodovinske spomenike” v čast “junakom” največjih islamskih terorističnih organizacij? Ali pa je ta – leva – slovenska politika že prebila dno vsakršnega civiliziranega pogleda na politične teroristične organizacije, na primer na Hamas in Hezbolah, da morda prav zdaj, ko smo dobili desno vlado, milo prosi islamske teroriste v Sloveniji, naj se pridružijo levi opoziciji, seveda pod masko empatije do žrtev izraelskih napadov na Gazo oziroma na Palestino? Ali zato, da bo tudi v Sloveniji levičarjem zagotovljen ljubi (“totalitarni”) mir pred desnico? Oh, kašen mir neki, samo veik “šmir,” je to paktiranje slovenske leve politike z islamskimi teroristi! VELIK “ŠMIR”!
Sporočila, ki jih slovenskim državljanom pošiljata javni radio in televizija, so povsem v skladu z željami slovenskih levičarjev, naj postane Slovenija nekakšna palestinska provinca pod Alpami, nekakšen spominski ostanek Titove neuvrščene politike. Mislim, da so takšni najbližji svetovalci slovenske predsednice države. Sama se s tem ne strinjam, pa tudi ne s spomenikom tako imenovanim izbrisanim. Me prekleto malo zamima, ali je dobro, ali pa morda ne, da pišem o nesprejemljivem spomeniku “izbrisanim” v trenutku, ko sodeluje v samem vrhu slovenske politike tudi ena od morebiti kmalu priznanih manjšin iz nekdanje Jugoslavije. Namreč, ko gre za smrtno žaljivi spomenik do slovenske osamosvojitve in zmage Slovenije po napadu Jugoslavije in JLA na komaj rojeno slovensko državo, je – vsaj zame – spomenik “izbrisanim” PRVOVRSTNA, V EU POŽEGNANA, počastitev jugoslovanskih napadalcev NA SAMOSTOJNO SLOVENIJO.
Za Slovence in Slovenijo je ta spomenik dokaz, da ne spoštujemo niti svoje države niti svojega naroda, še najmanj pa vse tiste, ki so padli za samostojno slovenijo. Zato se nam ni treba čuditi, da iz strahopetnosti in premajhnega spoštovanja do svoje domovine, še zdaj nismo pokopali vseh žrtev druge svetovne vojne. Pa ne, da samo zaradi tega, ker se to zdi “prima” nekemu priseljencu z Balkana, ki zadaj vlada skoraj polovici Slovenije, namreč največji slovenski občini.
Slovenija je torej jugonostalgičnim “izbrisanim” postavila spomenik. Zakaj? Čemu? Da bo mir v Sloveniji? Predlagam, da najprej odstranimo iz mesta Ljubljane vse partijske spomenike, tudi “izbrisanim”, ker je v resnici partijski, da bolj partijski biti ne more. Kolikor pa so jugonostalgične manjšine za Slovenijo že zdaj tako zelo pomembne, da brez njih nobena slovenska vlada ne more imeti niti osnovne večine za svoj obstoj, potem lahko Slovenci samo še zavežemo svoje culice in odidemo v širni svet. Pravzaprav slovenska mladina – zlasti njen najbolj izobraženi del – po osamosvojitvi svoje domovine (1991) – to že množično počne. Doma slovenske mladine nihče ne potrebujejo, ker so vsa mesta zanjo že zasedena, še posebno za tiste, ki niso levičarji. In kdor v Sloveniji zdaj ni levičar, je vsak nacionalist, rasist, fašist, janšist in “niko i ništa” ( nihče in nič). Dobrodošli so samo priseljenci z Balkana in muslimani, predvsem pa “junaki” iz muslimanskih terorističnih organizacij.
