Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Poslušam dame iz poslanske skupine Svoboda in ne vem, ali se prepirajo zaradi besed ali zaradi države.
Ena je rekla eno, druga je slišala drugo, tretja pa zdaj že pripovedujejo tretje. Potem se vsi kregajo o tem, kaj je kdo mislil, nihče pa več ne govori o tem, kaj bo naredil. Pri nas na vasi je to preprosteje. Če si koga užalil, si mu to povedal v obraz. Če si lagal, so te ljudje kmalu spregledali. Če si bil pošten, ti ni bilo treba vsak dan razlagati, da si pošten. Zdaj pa gledam te gospe v parlamentu. Sluga kriči, da jo drugi obrekujejo, Lena obrekuje nazaj. Vsaka razlaga, da drugi širijo propagando, same pa govorijo samo resnico. In vse so strašno užaljene, kadar dobijo nazaj tisto, kar so prej dajale drugim. Če bi sodil po hrupu, bi rekel, da se podira svet. Če pa pogledam od daleč, vidim le veliko prepiranje za gospodarjevanje v istem hlevu. Najbolj čudno pa je, da tisti, ki bi morali biti najpametnejši, pogosto govorijo najbolj zapleteno, da nihče ne ve več, kaj je res. Potem pride kak nov človek in pove stvar po domače, pa je videti, kot da je modrejši od vseh skupaj. Ne zato, ker bi bil nujno bolj moder, ampak zato, ker drugi pozabijo govoriti tako, da jih ljudje razumejo. Država pa medtem čaka. Kakor njiva ne bo zorana od prepira o plugu, tudi država ne bo boljša od prepira o besedah.«
Država pa medtem ne čaka več. Država je že zdavnaj šla po svojih opravkih. Samo določene poslanke Svobode še stojijo ob klopeh in se prepirajo, kdo je komu kaj rekel, kdo je kaj mislil in kdo je zaradi tega bolj užaljen.
Če bi bilo od užaljenosti mogoče poganjati mline, bi bila Slovenija energetsko neodvisna. Če bi bilo od podtikanj mogoče gnojiti njive, bi imeli rekordne letine. In če bi bilo od parlamentarnega zgražanja mogoče graditi ceste, bi imela vsaka vas avtocesto do hleva.
Gospe iz Svobode sprašujem: ali hočete zmagati v prepiru ali prepričati ljudi? Ker to ni isto. Kdor ves čas dokazuje, kako hudoben je nasprotnik, pogosto pozabi dokazati, zakaj je sam boljši.
Če pa tega ne bi razumele, bi jih poslal en teden med ljudmi. Tam namreč volivci veliko redkeje govorijo o simbolih, interpretacijah in diskurzih. Običajno jih zanimajo računi, plače, zdravnik in streha, ki pušča. To so zelo neprijetni ljudje za vsakega politika, ker nenehno govorijo o resničnem svetu.
Za Grgurevićevo se ve, da gospa ne potrebuje mikrofona. Mikrofon potrebuje zaščito pred njo.
Slugi pa resnico: Če nekdo pol ure razlaga, kaj je drugi mislil, preden pove, kaj je sam slišal, potem je pametno najprej preveriti, ali je poslušal ali prevajal.
