Piše: Bogdan Sajovic
V preteklih dneh smo bili priča krhkemu premirju na ukrajinsko-ruski fronti, za katerega je posredoval Trump. Ruska majska parada je bila tokrat precej bolj skromna tako glede nastopajočih kot glede gostov. Vojna izčrpavanja z ogromnimi človeškimi in materialnimi izgubami se nadaljuje.
Rusko-ukrajinska vojna, ki je letos vstopila že v peto leto trajanja, je doživela kratko, zelo krhko premirje. Tridnevno premirje, ki je bilo sklenjeno predvsem s posredovanjem ZDA, je 8. maja napovedal v izjavi za medije predsednik Donald Trump. Premirje je veljalo od 9. do 11. maja in je vključevalo humanitarno izmenjavo približno 1.000 ujetnikov z vsake strani. Čeprav sta Moskva in Kijev sporazum potrdila, pretekle kratke prekinitve ognja, polne medsebojnih obtožb, kažejo na globok skepticizem glede njegove trajnosti. Trump je optimistično izrazil upanje, da bi lahko šlo za »začetek konca spopadov«, se pravi, da bi se lahko premirje podaljšalo in na koncu preraslo v mirovni sporazum. Vendar pa analitiki, ki spremljajo razmere na bojišču, napovedujejo, da bo za dosego trajnega premirja in posledično mirovnega sporazuma potrebnih še mnogo dogovarjanj. In tudi če se premirje obdrži, to še ne pomeni nujno tudi miru, kar nam dokazuje korejski primer. Južna in Severna Koreja že desetletja ohranjata premirje, čeprav mirovnega sporazuma nista nikoli podpisali in sta tako formalno še vedno v vojnem stanju.
Trumpovo posredovanje
Do premirja je torej prišlo predvsem zaradi intenzivnih diplomatskih prizadevanj Trumpove administracije. Po pogovorih v Ženevi februarja letos in vzporednih tajnih kanalih je Trump javno dejal, da je osebno zaprosil Vladimirja Putina in Volodimirja Zelenskega, da skleneta premirje. Časovno je bilo usklajeno z ruskim dnevom zmage 9. maja, ki je letos obeleževal 81. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi. Rusija je že prej napovedala enostranski premor za praznik, širši sporazum pa je omogočil izmenjavo vojnih ujetnikov in ustavitev »vse kinetične dejavnosti«. Ukrajinski uradniki, na čelu s predsednikom Zelenskim, so sodelovanje sprejeli previdno in poudarili potrebo po varnostnih jamstvih ter mehanizmih nadzora. Pretekla kratka premirja so se namreč hitro sesula zaradi obtožb o kršitvah z obeh strani. V prvih urah premirja so prihajala poročila o posameznih incidentih, vendar večjih kršitev ni bilo. To je tudi spodbudilo Trumpa, da je zelo optimistično omenil možnost podaljšanja premirja in ga predstavil kot potencialni napredek na poti k širšim pogajanjem. Vendar, kot rečeno, redko kdo verjame, da se bo Trumpov optimizem uresničil, vsaj ne v kratkem času.
Ne gre tudi spregledati, da je Zelenski izkoristil priložnost in »potrolal« Putina, ko je v petek izdal predsedniški ukaz, s katerim je iz »humanitarnih razlogov« razglasil Rdeči trg v Moskvi (v ukazu so navedene tudi geografske koordinate trga) za območje nenapadanja tisti konec tedna, ko je načrtovana parada. Praktično je tako sporočil, da bi lahko zbombardiral rusko prestolnico in parado, a se je odločil, da bo Putinu pustil, da izvede svojo parado.
Poznavalci menijo, da si Zelenski in sodelavci ne bi drznili dati takšnega izzivalnega sporočila, če ne bi bili prepričani, da imajo v rokah dobre karte, s katerimi lahko odvrnejo morebitne povračilne ukrepe. In če imajo tako dobre karte, zakaj bi torej sprejeli mirovna pogajanja, še posebno pod Putinovimi maksimalističnimi pogoji, ki de facto pomenijo popolno kapitulacijo Ukrajine?
Skromna parada
Premirje je torej omogočilo izvedbo parade na moskovskem Rdečem trgu brez bojazni, da bi lahko prišlo do morebitnih napadov raket ali brezpilotnikov. Kljub temu je bila letošnja vojaška parada izvedena pod izjemno strogim varovanjem in v opazno zmanjšani obliki. Predsednik Putin je vodil slovesnost, na kateri so ob ruskih vojakih nastopili tudi kontingenti vojakov iz Severne Koreje.
Parada je obeležila »veliko domovinsko vojno«, a je nosila jasno sodobno sporočilo o aktualnem konfliktu v Ukrajini. Prodati je namreč skušala Putinov narativ, da je »omejena operacija v Ukrajini boj proti neonacističnemu ukrajinskemu režimu« – da Rusi tako rekoč ne izvajajo invazije, pač pa vodijo neke vrste narodnoosvobodilni boj za »rešitev trpečega ukrajinskega prebivalstva izpod tiranskega protinarodnega režima«.
Letošnja parada je bila bistveno zmanjšana zaradi varnostnih skrbi pred morebitnimi ukrajinskimi droni ali raketnimi napadi, saj je bilo premirje dogovorjeno le dan pred izvedbo parade. Tako prvič po skoraj dveh desetletjih na Rdečem trgu ni bilo težke vojaške tehnike – tankov, balističnih raket in samohodnega topništva. Poudarek je bil na marširanju enot, ceremonialnih formacijah in preletih bojnih letal. Putin je oder izkoristil za izražanje zaupanja v končno zmago, »posebno vojaško operacijo« pa je umestil v zgodovinsko pripoved o ruski odpornosti proti zunanjim grožnjam.
Vidna odsotnost tujih gostov
Ob pomanjkanju oklepne tehnike na paradi je bila vidna tudi odsotnost številnih tujih gostov, celo vidnih zaveznikov in prijateljev Putinovega režima.
Med vidnejšimi tujimi gosti na letošnji paradi so bili predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko, malezijski kralj sultan Ibrahim, predsednik Laosa Thongloun Sisoulith, predsednik Kazahstana Kasim-Žomart Tokajev, predsednik Uzbekistana Šavkat Mirzijojev, predsednik Abhazije Badra Gunba, predsednik Južne Osetije Alan Gaglojev ter predstavniki Republike Srbske (Milorad Dodik, Siniša Karan in drugi). Premier Slovaške Robert Fico se parade sicer ni udeležil, ampak je bil v Moskvi na bilateralnih pogovorih. Rusija letos ni pošiljala posebnih vabil, nekateri gostje pa so prišli na lastno pobudo, večinoma gre za ruske vazale iz sosednjih srednjeazijskih »-stanov«.
Letos tako ni bilo kitajskega predsednika Ši Džinpinga, brazilskega predsednika Lule da Silve, srbskega predsednika Aleksandra Vučića, venezuelskega predsednika Nicolása Madura (ta ima sicer opravičilo, saj trenutno čemi v ameriški ječi) in številnih drugih voditeljev iz Afrike, Azije in Latinske Amerike, ki so lani množično prišli na sicer jubilejno slovesnost. Parada je tako jasno pokazala zmanjšano mednarodno udeležbo in večjo izoliranost Rusije, ki ima zdaj ožji krog zaveznikov.
Zmanjšana spektakularnost, ki je v ostrem nasprotju s predvojnimi ekstravagancami, pa odraža obremenitve dolgotrajne vojne – pomanjkanje kadra, hude izgube opreme in predvsem dajanje prednosti potrebam fronte pred propagandnimi učinki.
Vojna pretežno v pat položaju
Razmere na frontah v tem petem letu vojne večinoma lahko opišemo z izrazom pat položaj, kljub občasnim ruskim pritiskom. Ruske sile vzdržujejo pritisk na več območjih, predvsem v Doneški oblasti v smeri Pokrovska, Kostjantinivke in Slovjanska. V zadnjih tednih ruske enote nadaljujejo s poskusi preboja in majhnimi napadi pri Pokrovsku, Rodinskem in Hrišinu. Napredki se merijo v stotinah metrov, ne v kilometrih. Zaradi močne ukrajinske obrambe so ruske izgube vojakov velikanske.
V Sumski in Harkovski oblasti so bolj aktivne ukrajinske sile, ki zasedajo nekatere obrobne vasi in napadajo rusko logistiko.
V južnem in vzhodnem sektorju pa ukrajinski dronski napadi pustošijo v ruski zaledni coni, vključno z območji blizu Mariupolja (več kot 100 kilometrov od fronte).
Razmere se trenutno ne odvijajo najbolje za ruske sile, celotne teritorialne spremembe so aprila letos, prvič po več mesecih, pokazale neto izgubo za območja pod ruskim nadzorom (okoli 116 km² po precej verodostojnih ocenah), čeprav Rusi še vedno poročajo o majhnih napredkih na vzhodu.
Nobena stran ni dosegla odločilnega preboja v tem letu, vojna se je spremenila v spopade dronov, artilerijske dvoboje in operacije majhnih enot.
Ogromne človeške izgube na obeh straneh
Putinova »tridnevna omejena operacija« je po dolžini trajanja že presegla rusko-nemško vojno (1941–1945) in temu ustrezne so izgube. Gre pač za največji spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.
Rusija je v dobrih štirih letih spopadov utrpela skupno izgubo (mrtvi, ranjeni, pogrešani, ujeti) 1.200.000 vojakov. Od tega je mrtvih med 275.000 in 325.000. Samo lani so ruske sile utrpele okoli 415.000 izgub. Razmerje ruskih proti ukrajinskim izgubam je po ocenah približno dva proti ena oziroma celo dva in pol proti ena.
Ukrajina je skupno (mrtvi, ranjeni, pogrešani) izgubila med 500.000 in 600.000 vojakov. Samo mrtvih je med 100.000 in 140.000. Predsednik Zelenski oziroma poveljstvo ukrajinske vojske je uradno navajalo nekaj nižje številke, a višje ocene zahodnih strokovnjakov bolj odražajo dejansko stanje na bojiščih.
Obe strani sta tako skupno izgubili okoli 1,8 milijona vojakov, po napovedih pa bi lahko že to poletje skupne izgube dosegle dva milijona.
Zanemarljive niso niti civilne žrtve vojne. Po verificiranih podatkih OHCHR (ZN), ki pa so verjetno precej nižji od dejanskih, je v Ukrajini do letošnje pomladi izgubilo življenje približno 15.000–15.578 ljudi. Ranjenih pa je bilo več kot 41.000 civilistov. Večina žrtev je posledica ruskih topniških, raketnih in dronskih napadov na ukrajinska mesta. Skupno število civilnih smrti pa je v resnici verjetno precej višje zaradi omejenega dostopa do okupiranih območij, o obsegu pa za zdaj lahko samo ugibamo.
Izgube so precejšnje tudi v orožju in opremi. Rusi so v teh štirih letih vojne izgubili okoli 4.300 tankov in 14.000 oklepnih bojnih vozil različnih tipov (AFV, IFV, APC itd.). Če temu dodamo še izgubljene kamione, cisterne, vlačilce ipd., so do maja letos izgubili približno 23.650 enot vojaške motorizacije vseh vrst. In to so vizualno potrjene ocene v podatkovni bazi Oryx – dejanske številke izgub so po mnenju strokovnjakov še višje. Temu je treba dodati še tisoče uničenih topov vseh vrst, raketne sisteme, več kot 400 sestreljenih vojaških letal, več ducatov plovil na čelu s težko križarko ter velike količine materiala, streliva in goriva, uničenega v zadetih oporiščih in arzenalih.
Rusija nadomešča izgube s staro sovjetsko zalogo in novo proizvodnjo, a kakovost pada. Stare zaloge so pač tehnično zastarele, pri novi proizvodnji pa včasih kakovost trpi zaradi otežene dobave strateških materialov in naglice pri izdelavi in sestavljanju.
Ukrajinske izgube v vojaški tehniki so znatno nižje – predvsem zato, ker je Ukrajina imela precej manj težkega orožja od nasprotnikov. No, zahodna pomoč je nadomestila velik del teh izgub.
Seveda pa so tu še drugi stroški vojne. Ocene obnove Ukrajine znašajo do 600 milijard dolarjev, skupna gospodarska škoda (izpad BDP-ja, prihodkov ipd.) pa presega 1,7 bilijona dolarjev
Ruska vojna škoda se zaradi tajnosti podatkov težko oceni; po mnenju strokovnjakov vojni izdatki Rusije znašajo več sto milijard dolarjev letno, k temu pa je treba prišteti še vpliv sankcij in škodo zaradi ukrajinskih napadov.
Te izgube so spremenile vojno v eno samo bitko brutalnega izčrpavanja, v kateri Rusija kljub večjim izgubam vzdržuje pritisk s številčno premočjo v tehniki in živi sili. Ukrajina pa se zanaša na tehnologijo, drone in zahodno podporo.
Nekega odločilnega preboja fronte ali odločilne bitke, ki bi končala vojno, v bližnji prihodnosti ni videti. Očitno bo vojno odločilo to, katera država se bo prej materialno oziroma gospodarsko zlomila, Rusija ali Ukrajina.
