Piše: Petra Janša
Osrednja državna proslava ob dnevu državnosti na Trgu republike v Ljubljani je potekala v znamenju politične razdeljenosti, ki je kljub prazničnemu vzdušju in bogatemu kulturno-umetniškemu programu ni bilo mogoče prikriti.
Že pred proslavo je prišlo do zapleta glede praporov in simbolov. Protokol Republike Slovenije je v prvotnem vabilu določil, da morajo imeti prapori in zastave na vrhu droga državni grb. To je izključilo veteranske organizacije, kot sta Zveza združenj borcev za vrednote NOB in Društvo TIGR, ki na svojih praporih tradicionalno nosita peterokrako rdečo zvezdo oziroma lipov list. Organizacije so zato napovedale bojkot, kar je sprožilo dodatne razprtije in očitke o izključevanju. Šele po javnih polemikah je protokol popustil in dovolil tudi prapore z rdečo zvezdo.
Protesti zaradi prisotnosti rdečih zvezd
Veteran vojne za Slovenijo in predsednik Območnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) Zgornje Posočje Janko Volarič je še pred slavnostnim dogodkom izdal ostro protestno izjavo. V njej je izrazil globoko ogorčenje nad odločitvijo, da bodo na proslavi znova prisotni praporščaki s prapori, na katerih je izpostavljena peterokraka rdeča zvezda. »Dan državnosti je praznik samostojne Republike Slovenije. To je dan, ko praznujemo uresničitev plebiscitne volje slovenskega naroda, nastanek lastne države in zmago v osamosvojitveni vojni leta 1991,« je zapisal Volarič. Dodal je, da na slovesnosti, posvečeni rojstvu samostojne Slovenije, ne bi smeli dajati častnega prostora simbolom nekdanjega totalitarnega sistema. »Številni pripadniki Teritorialne obrambe (TO), policije in drugi domoljubi smo leta 1991 tvegali svoja življenja za slovensko zastavo, ne za rdečo zvezdo,« je poudaril in dodal, da prisotnost takšnih praporov za mnoge veterane predstavlja bolečo in neprimerno gesto. Zaradi odločitve, da se na državni proslavi kljub prvotnim nameram znova dovoli razkazovanje totalitarnih simbolov, se je govora odrekel tudi prof. ddr. Klemen Jaklič. Govor je pripravil za večerno slovesnost pri sv. Jožefu v Celju, a se je zaradi spremembe protokola na uradni proslavi udeležitve odrekel.
Pirc Musarjeva izžvižgana, Janša deležen aplavzov
Prireditveni prostor je bil zasnovan kot sodoben večambientalni oder, ki je gledalcem omogočil celovito doživetje zgodbe o nastajanju slovenske države. Tokrat sta zbrane nagovorila dva govornika: predsednica republike Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Janez Janša. To ni bilo samoumevno, saj so v uradu predsednice sprva želeli klasični model enega govornika, a koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve pod vodstvom Jelka Kacina je odločil drugače in pri tem poudaril pluralnost proslave. Predsednica Pirc Musarjeva je v svojem nagovoru govorila o spravi, vlogi nevladnih organizacij, svobodi medijev in kritiki aktualne oblasti. Njen nastop so večkrat prekinili glasni žvižgi in vzkliki iz občinstva, zlasti ko je omenila civilno družbo in medije. Predsednica je morala celo prositi: »Prosim vas, da mi pustite, da spoštljivo končam svoj govor.« Nasprotno je bil Janez Janša deležen toplih in dolgih aplavzov.
Govor Janeza Janše: Od osebne zgodbe do zgodovinskega opomina
Osrednje in najbolj odmevno politično sporočilo proslave je bil govor predsednika vlade Janeza Janše – ta je bil premišljen, zgodovinsko globok, osebno obarvan in usmerjen v prihodnost. Janša ni govoril le kot aktualni predsednik vlade, temveč kot neposredni udeleženec osamosvojitvenih dogodkov, ki ima vpogled v ključne trenutke pred 35 leti. Začel je z močno osebno anekdoto iz časa vojne za Slovenijo. Tako je po novinarski konferenci v Cankarjevem domu za njim zaklical mlad fant, star okoli 12 let: »Minister, kje se lahko vpišem v TO?« Hkrati je k njemu pristopila mlada mamica, katere mož je bil vpoklican v TO, in spraševala, kdaj se bo le-ta vrnil. Janša je takrat spoznal, da kljub hudemu pomanjkanju orožja, vojne ne morejo izgubiti. »Imeli smo na tisoče prostovoljcev, pripravljenih braniti domovino. Tudi najmlajše. Zato smo vedeli, da bomo na koncu ne glede na vse zmagali,« je dejal. Ta zgodba je poudarila, da je bila osamosvojitev ljudski projekt, ne le stvar političnih elit ali pogajanj za zeleno mizo. Sledila je iskrena zahvala vsem, ki so prispevali k nastanku samostojne Slovenije: pripadnikom TO, policiji, civilni zaščiti, vsem državljanom in zlasti tistim, ki so za Slovenijo darovali življenja. »Njihova žrtev ne bo nikoli pozabljena,« je poudaril.
Kritika revizionizma in muzej slovenske osamosvojitve
Posebej ostro je Janša obsodil poskuse revizionizma in izbrisa spomina na osamosvojitev. »Žal pa smo država, v kateri smo morali kar dvakrat ustanavljati muzej slovenske osamosvojitve. Smo edinstveni na celem svetu v tem, da je ena od vlad ukinila muzej nastanka lastne države,« je dejal. Kljub temu je izrazil optimizem glede mlade generacije, ki vse bolj kaže zanimanje za korenine, identiteto in vprašanje, kakšna naj bo Slovenija v prihodnje. Nato je prešel na ključni zgodovinski dokument – Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, sprejeto 25. junija 1991. Pri tem je spomnil na besede dr. Jožeta Pučnika: »Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.« S tem citatom je Janša poudaril, da je osamosvojitev temeljila na jasni in nepopustljivi odločitvi, da Slovenija stopi na lastno pot.
Dosežki in realni izzivi po 35 letih
Po 35 letih samostojnosti je premier Janez Janša med ključnimi dosežki izpostavil šestkratno rast bruto domačega proizvoda na prebivalca – s 5.100 evrov na 33.000 evrov. Kupna moč prebivalstva je leta 2008 dosegla 91 odstotkov evropskega povprečja. Poudaril je, da so bili dosežki v vseh mandatih različnih vlad, a da so bili največji napredki v obdobjih sodelovanja. Kot primer je navedel Partnerstvo za razvoj med Socialnimi demokrati in Slovensko nacionalno stranko v letih 2006–2008, ki je omogočilo sprejem 58 sistemskih zakonov in spremembo Ustave RS ter hitro gospodarsko rast. Realističen del govora je bil namenjen trenutnim izzivom: stanje v javnih blagajnah ob previsokih davkih, javna, energetska in prehranska varnost, pretirana centralizacija in birokratizacija. Za spopad z njimi je predlagal realističen pristop, politično stabilnost, decentralizacijo, davčno sidro v ustavi in spremembo volilnega sistema.
Osamosvojitvena Slovenija ne bo nastavljala drugega lica
Srž Janševega sporočila pa je bil odločen poziv k enotnosti ob najpomembnejših vprašanjih obstanka in razvoja države. »Ljudje smo različni. Tako je prav in tako mora v demokratični družbi tudi biti,« je dejal. Toda zgodovina uči, da je treba ob ključnih vprašanjih stopiti skupaj. »Pretirane delitve in izključevanja za vsako ceno niso dobre za nikogar.« Primerjava z evropsko statistiko kaže, da smo imeli v obdobjih sodelovanja najhitrejši napredek, v obdobjih izključevanja pa smo zaostajali. Najmočnejše in najbolj simbolično sporočilo Janševega govora je bilo: »Osamosvojitvena Slovenija ne bo nikoli več nastavljala še drugega lica.« S tem stavkom je premier jasno nadaljeval duh dr. Jožeta Pučnika. Tako kot je Pučnik leta 1991 odločno povedal, da je Jugoslavije konec in da gre za Slovenijo, je Janša v slavnostnem nagovoru poudaril, da se osamosvojitvena Slovenija ne bo več vračala v odvisnost, popuščanje ali izključevanje. Osamosvojitev ni last ene politične opcije, ene generacije ali posameznikov, temveč lastnina vseh Slovencev in skupna državljanska dediščina. Pozval je, naj se vrnemo k vrednotam, ki so nas pred 35 leti povezale: pogumu, viziji in sodelovanju. »Tisti, ki izključuje, je lahko na koncu sam izključen,« je opozoril. Zaželel si je, da bi že prihodnje leto ob proslavi na Trgu republike stal spomenik osamosvojitve z besedami dr. Jožeta Pučnika. Govor je sklenil z željo po varni in uspešni Sloveniji, kjer bo enakost pred zakonom samoumevna in kjer bodo sanje slehernika uresničljive z lastnim delom in trudom. »Bog živi Slovenijo,« je zaključil.
Medtem ko je Janša na proslavi govoril o enotnosti, vrednotah osamosvojitve in opozarjal pred izključevanjem, je levica iz naftalina potegnila in aktivirala svoje »strice iz ozadja« – Milana Kučana in Gregorja Golobiča. To ni naključje. Ko je na oblasti demokratična, pomladna opcija, ki skuša razgraditi tranzicijske monopole v medijih, nevladnih organizacijah, financah in upravi, se stare sile aktivirajo. Tako je bil zadnji partijski šef gost pri Marcelu Štefančiču, kjer je spregovoril tudi o osamosvojitvi. Na večkratna neposredna vprašanja, ali se ima za osamosvojitelja, Kučan jasnega odgovora ni podal. Za plakate, ki razkrivajo, da samostojna Slovenija ni bila njegova »intimna opcija«, je trdil, da vsebina ni resnična in da nikoli ni bil proti osamosvojitvi. Hkrati je mešal takratno komunistično vodstvo z demokratično opozicijo in današnjimi levimi nevladnimi organizacijami. Revizionizem je bil pri tem očiten: komunisti so osamosvojitev skušali preprečiti, šele ko ni bilo druge poti, so se sprijaznili in se osredinili predvsem na ohranjanje lastnih privilegijev. Podobno se je v zadnjem času aktiviral tudi Gregor Golobič. Ta je v daljšem intervjuju za N1 Janšev razvojni program označil za »negacijo parlamentarne demokracije«. Srečanja s Kučanom je sicer minimiziral, a je vsem jasno, da gre pri tem za usklajeno delovanje v ozadju. Aktivacija obeh ni znak moči, temveč panike. Levica namreč čuti, da izgublja vpliv in tranzicijske privilegije, zato poskuša z revizionizmom in napadi na aktualno vlado mobilizirati svoje jedro. Zgodovina pa kaže, da takšni pristopi dolgoročno ne delujejo.
