Piše: Alenka Orel, Zlata Slovenija
Ko sem javno opozorila na nenavadnosti in nepravilnosti v času volitev — predvsem na skoraj neverjeten 30-minutni informacijski mrk ravno med štetjem glasov — ni bilo nikogar, ki bi stopil v bran pravici javnosti do popolne transparentnosti. Takrat sem pisala, opozarjala in zahtevala pojasnila. Ne zaradi političnega konflikta, temveč zaradi varovanja zaupanja v volilni proces.
Odziva na najvišji ravni države pa ni bilo.
Tišina. Selektivna tišina.
Ko so se v preteklosti pojavila opozorila glede volilnih postopkov in domnevnih nepravilnosti — tudi s strani nekaterih političnih akterjev, med njimi Janez Janša — je bil odziv institucionarne in politične elite povsem drugačen: ostre obsodbe, moraliziranje in takojšnje etiketiranje, da gre za napad na demokracijo.
Danes pa gledamo drugo sliko.
Skupina politično razočaranih in ideološko razgretega aktivizma vlaga pobude za razveljavitev volitev, ker rezultat pač ni tak, kot so pričakovali. In tu nastane ključni problem: pravni mehanizmi se začnejo uporabljati kot politično orodje za reinterpretacijo volilne volje.
In spet — dvojna merila.
Ko nekdo opozori na 30-minutni informacijski mrk ravno v občutljivem trenutku štetja glasov, je to problematično in “neodgovorno”.
Ko pa drugi po porazu poskušajo pravno izpodbijati celoten volilni proces, pa to nenadoma postane “skrb za demokracijo”.
Neverjetna preobrazba istega principa — od “nevarnosti za sistem” do “legitimnega demokratičnega orodja”, odvisno pač od tega, kdo ga uporablja.
Skoraj 600.000 volivcev je oddalo glas za politično spremembo. Ti ljudje niso statistična motnja in niso “problem”, ki ga je treba post festum popravljati z birokratskimi ali sodnimi manevri. So nosilci suverenosti v demokratičnem sistemu.
Zato je vprašanje danes zelo preprosto:
Ali demokracija pomeni spoštovanje rezultatov samo takrat, ko ustrezajo trenutni politični strukturi?
Ali pa pomeni spoštovanje volje ljudi vedno — tudi takrat, ko ta ni udobna?
Če so opozorila o nepravilnostih problem, kadar jih izreče ena stran, in legitimno orodje, kadar jih uporabi druga, potem problem ni v opozorilih. Problem je v merilih.
In prav tu se znova pojavi vprašanje politične odgovornosti najvišjih institucij države.
Ali bo reakcija spet selektivna? Ali bo varovanje demokracije odvisno od političnega predznaka pobudnika?
Demokracija brez enakih pravil za vse ni demokracija.
Je samo še upravljanje rezultatov — ne pa njihovo spoštovanje.
In prav zato je danes ključno:volitve se lahko analizirajo, preverjajo in kritično obravnavajo — ne morejo pa postati politični instrument za razveljavitev ljudske volje, kadar ta ni “prava”.
