Piše: Jože Biščak
Mesto je bilo središče sveta. Živahno trgovanje in družabno življenje več 100 tisoč prebivalcev sta mu dajala takt, bilo je nekakšen New York svojega časa. Aleksandrija. Aleksander Veliki jo je v 4. stoletju pred Kristusom izbral za prestolnico svojega imperija, tudi imenuje se po njem. Pozneje, že v času po Kristusu, jo je velik del uničil niz naravnih pojavov: potresi, cunamiji in erozija tal. Pravzaprav se je potopila in pod morjem ostala skoraj poldrugo tisočletje. Večina starodavnih prebivalcev Aleksandrije je potop svojega mesta in druge naravne nesreče videla kot dejanje božje jeze, apokaliptične dogodke je razlagala kot prerokbo in opozorilo, da zaradi njihovih ravnanj in dejanj prihaja konec sveta. Le redki učenjaki so menili, da so nesreče posledica naravnih pojavov in da potres na Kreti, ki je v četrtem stoletju po Kristusu povzročil cunami in posledično pospešil erozijo obale, nima povezave z načinom življenja prebivalcev.
Se vam zgodba zdi znana? Pomislite. Dandanes podnebni fanatiki za kateri koli naravni pojav (od požarov in ujm prek taljenja ledu in potresov do poplav in suše) krivijo način življenja sodobnega človeka, ki s fosilnimi gorivi, živinorejo, industrijo, spremembo rabe tal in rojevanjem otrok povzroča visoke koncentracije toplogrednih plinov in posledično spreminja podnebje, ki postaja vse bolj vroče. In da ne bo pomote. Nevladne organizacije, novinarji, »znanstveniki« in drugi klimatski narkomani, ki so jim katastrofične napovedi kot šus v žilo, imajo svoj kult, središčno »cerkev«, nekakšen nezmotljivi Vatikan, ki sliši na ime Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) in ima sedež v Ženevi.
Imajo celo svoj »evangelij«, ki se pod imenom Poročilo IPCC (AR) posodablja vsakih nekaj let. In vsako poročilo (od AR1 do AR6) vsebuje bolj apokaliptične napovedi od prejšnjega. Čeprav se do zdaj nobena napoved podnebnega kulta ni uresničila, ne odnehajo. Zadnje (AR6 iz leta 2021) je bilo tako armagedanovsko, da smo lahko v medijskem mainstreamu brali naslove o goreči Zemlji, uničenju človeštva in zadnjih opozorilih »znanstvenikov«, da bo kmalu konec sveta, če se ljudje ne bodo odrekli blaginji, ki jim jo je prinesla industrializacija. Zadeva je bila tako strašljiva, da smo lahko brali članke in zapise na družbenih omrežjih, kako se ženske odrekajo otrokom, ki naj bi bili med drugim tudi krivec za globalno segrevanje (za štiri do šest stopinj Celzija do leto 2100). In kdor temu ni verjel, je bil označen za skrajno desničarskega zanikovalca podnebnih sprememb. Dopolnjena »sveta knjiga« s prerokbami o koncu sveta (AR7) naj bi izšla prihodnje leto, zato so mediji, nevladne organizacije in progresivni politiki že v nizkem štartu, da bodo lahko strašili pred apokalipso, če se ne bomo odrekli fosilnim gorivom.
Ti scenariji so neverjetni, so v začetku aprila priznali v odboru, saj opisujejo nemogočo prihodnost, zato bo treba napovedi revidirati.
Toda letos se je zadeva zapletla, zaradi česar so podnebni histeriki in alarmisti zelo zaskrbljeni. Novo poročilo utegne katastrofične napovedi zelo omiliti. Ker vreme in podnebje ne sodelujeta oziroma ne ubogata IPCC, se je poseben odbor (ScenarioMIP) – odgovoren za razvoj scenarijev, ki so potrebni za modele, ki napovedujejo podnebno prihodnost – odločil, da napovedi v poročilu ne bodo več temeljile na scenariju RCP8.5 (Representative Concentration Pathway 8.5), ki je prinašal na planet najbolj uničljivo prihodnost. Ti scenariji so neverjetni, so v začetku aprila priznali v odboru, saj opisujejo nemogočo prihodnost, zato bo treba napovedi revidirati. To pomeni, da bo moral IPCC opustiti tudi arbitrarno mejo 1,5 stopinje Celzija, na katero je treba za vsako ceno zmanjšati globalno segrevanje. Ta meja je bila od Pariškega sporazuma sveti gral podnebnih odvisnikov, povzročila je že veliko škode, saj so na tem temeljile škodljive politike držav.
Konec sveta in človeštva bo očitno treba odložiti v še bolj daljno prihodnost, zato bodo imeli podnebni narkomani nekaj časa abstinenčno krizo. Ampak brez skrbi. Ti klimatski teroristi bodo prej ko slej našli načine, kako ustrahovati človeštvo pred neizbežno katastrofo.
