Piše: Vida Kocjan
Z dr. Rokom Sprukom, izrednim profesorjem ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, smo se pogovarjali o stanju slovenskih javnih financ, dolgoročni eroziji produktivnosti in razvojnih perspektivah države. Spruk, ki je doktoriral na Univerzi Utrecht in se v raziskavah ukvarja z institucijami, gospodarsko rastjo in politično ekonomijo, opozarja, da Slovenija kljub ugodnim izhodiščem ni izkoristila priložnosti za reforme. Namesto tega je padla v model financiranja tekoče porabe na račun prihodnje rasti. V pogovoru razkriva, zakaj je to nevarnejše od klasične fiskalne krize in kaj bo potrebno, da Slovenija spet zaživi ambiciozno in konkurenčno.
Spoštovani dr. Spruk. Že nekaj časa javno opozarjate, da Slovenija pada v spiralo zadolževanja za tekočo porabo, vladni fiskalni sveženj pa ste označili kot mediteransko spiralo smrti. Opozarjali ste, da je odhajajoča vlada vodila politiko visoke javne porabe, novih davkov in zadolževanja brez strukturnih reform. Kot kaže, temu v vladi ni nihče dajal potrebne pozornosti. Kaj menite o tem?
Slovenija danes ni v fiskalni krizi v klasičnem smislu, kot sta bili Grčija ali Portugalska po letu 2010. To je pomembno povedati jasno in brez populizma. Problem Slovenije je bistveno bolj nevaren, ker je počasnejši, manj viden in zato politično veliko težje zaznaven. Gre za postopno erozijo razvojnega modela države skozi kombinacijo nizke produktivnostne dinamike, eksplozivne tekoče porabe in skoraj popolne odsotnosti strukturnih reform. To je tisto, kar sem poimenoval “mediteranska spirala smrti”, stanje, kjer država poskuša kupovati socialni mir z javno porabo, medtem ko se sposobnost gospodarstva za ustvarjanje prihodnje rasti postopno zmanjšuje.
Ključni problem sedanje vlade ni zgolj višina javne porabe. Problem je njena struktura. Če bi Slovenija eksplozivno povečevala investicije v infrastrukturo, umetno inteligenco, energetiko, obrambno tehnologijo, raziskave in razvoj ali produktivnost javnega sektorja, bi lahko govorili o razvojni državi. Toda velik del povečanja porabe je šel v tekočo potrošnjo države: širitev birokracije, parcialne transferje, administrativne intervencije in politično motivirane prerazporeditve brez merljivih učinkov na dolgoročno rast produktivnosti.
V ekonomiji obstaja zelo pomembna razlika med porabo, ki povečuje prihodnjo proizvodno kapaciteto države, in porabo, ki zgolj prerazporeja obstoječe prihodke. Slovenija se je pod vlado Roberta Goloba vse bolj pomikala v drugo kategorijo. To se vidi v podatkih. Produktivnost dela v Sloveniji raste bistveno počasneje kot v državah, s katerimi želimo tekmovati. Investicijska dinamika zasebnega sektorja se ohlaja. Kapitalska intenzivnost gospodarstva stagnira. Visokotehnološki segmenti rastejo prepočasi glede na globalne spremembe. Hkrati pa država ustvarja vedno večje fiskalne obveznosti za prihodnost.
To je nevarna kombinacija, ker ustvarja iluzijo stabilnosti. Ljudje še ne čutijo polnega udara, ker rast še vedno deloma poganjajo evropska sredstva, predhodni investicijski cikli in relativno robustno izvozno jedro slovenskega gospodarstva. Toda pod površjem se kopiči problem, ki ga ekonomisti zelo dobro poznamo: če rast produktivnosti zaostaja za rastjo javne porabe in stroškov države, začne država postopoma financirati sedanjost na račun prihodnosti.
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da vlada ni izvedla praktično nobene resne strukturne reforme. Nobene resne zdravstvene reforme. Nobene pokojninske reforme. Nobene reforme dolgotrajne oskrbe z jasno fiskalno konstrukcijo. Nobene reforme javnega sektorja, ki bi povečala učinkovitost. Nobene reforme davčnega sistema, ki bi spodbujala investicije, inovacije ali prihod visokokvalificiranega talenta in kapitala. Namesto tega smo dobili logiko administrativnega upravljanja gospodarstva skozi višje obremenitve, regulacijo in ideološko sovraštvo do podjetništva.
To je bilo bistvo problema Levice kot ideološkega motorja odhajajoče koalicije. Njihov model implicitno predpostavlja, da je bogastvo nekaj, kar država predvsem prerazporeja, ne pa nekaj, kar nastane skozi produktivnost, podjetništvo, tehnologijo, investicije in institucionalno kakovost. Toda moderna razvojna ekonomija, od Acemogluja do Aghiona, zelo jasno kaže, da dolgoročno prosperiteto ustvarjajo inovacije, institucije in produktivna akumulacija kapitala, ne pa fiskalni aktivizem brez razvojne strategije.
V tem smislu je slovenska situacija še posebej paradoksalna. Slovenija ima izjemen človeški kapital, geografski položaj in industrijsko tradicijo. Imamo podjetja, ki bi lahko bila jedro srednje- in južnoevropskega tehnološkega preboja. Toda politični signal, ki ga država pošilja investitorjem, mladim strokovnjakom in mednarodnemu kapitalu, je vse bolj problematičen: višji davki, regulatorna negotovost, ideološka polarizacija in odkrito sovražen odnos do ustvarjanja dobička.
Države ne propadejo čez noč. Propadajo postopoma, skozi izgubo dinamike. Italija je klasičen primer tega procesa. V devetdesetih letih ni izgledala kot država v zatonu. Toda desetletja nizke produktivnosti, politične fragmentacije in fiskalne inertnosti so jo postopoma premaknila iz evropskega motorja med države dolgotrajne stagnacije. Slovenija žal kaže nekatere zelo podobne simptome.
In tu pridemo do širšega geopolitičnega vprašanja. Svet po letu 2022 ni več svet poceni denarja, nizkih obrestnih mer in globalne stabilnosti. Vstopili smo v obdobje geopolitične konkurence, tehnološkega tekmovanja in varnostnih tveganj. V takem svetu bodo uspešne države tiste, ki bodo imele visoko produktivnost, fiskalno kredibilnost, energetsko stabilnost in močne institucije, in ne države, ki širijo javno porabo brez jasne razvojne arhitekture.
Zato moje opozorilo nikoli ni bilo ideološko. Bilo je razvojno. Slovenija ima potencial, da postane tehnološko in institucionalno najuspešnejša država južne Evrope. Toda za to potrebujemo državo, ki razume razliko med razvojem in potrošnjo, med ustvarjanjem bogastva in prerazporejanjem bogastva, med dolgoročno strategijo in kratkoročnim političnim marketingom. Če tega obrata ne bomo naredili pravočasno, bomo čez deset let ugotovili, da nismo postali nova Švica ali Izrael, ampak zgolj še ena propadajoča mediteranska ekonomija nizke rasti, visokih davkov in izgubljene generacije mladih talentov.
Vladajoča ekipa odhaja, v javnosti pa ne vemo niti tega, kakšno finančno stanje dejansko zapušča za seboj. Še pred volitvami smo poslušali, da je vse pod nadzorom. Pa je res?
To je eno ključnih vprašanj prihodnjih let, ker je največja nevarnost za Slovenijo prav razkorak med uradno politično retoriko in dejanskim stanjem javnih financ. V politiki je namreč mogoče zelo dolgo ustvarjati vtis stabilnosti, če gospodarstvo še raste, če evropska sredstva še pritekajo in če se posledice napačnih politik zamikajo v prihodnost. Toda fiskalna matematika je na koncu dneva neusmiljena. In številke danes kažejo precej bolj zaskrbljujočo sliko, kot jo je javnosti predstavljala vlada.
Treba je razumeti nekaj zelo pomembnega. Fiskalna stabilnost države se ne meri zgolj po trenutnem primanjkljaju ali deležu dolga v BDP. To sta pogosto najbolj zavajajoča indikatorja, posebej v obdobjih inflacije ali nominalne rasti. Ključno vprašanje je, ali država ustvarja trajne obveznosti, ki jih prihodnja rast produktivnosti ne bo mogla financirati brez višjih davkov, inflacije ali dodatnega zadolževanja. In odgovor pri Sloveniji postaja vse bolj problematičen.
Vlada Roberta Goloba je imela izjemno ugodne začetne pogoje. Prevzela je državo po obdobju hitrega post-pandemičnega okrevanja, ob rekordnem prilivu evropskih sredstev, relativno nizki brezposelnosti in še vedno robustnem izvoznem sektorju. To je bilo idealno obdobje za izvedbo velikih strukturnih reform: zdravstva, pokojninskega sistema, debirokratizacije, digitalizacije države in davčne konkurenčnosti. Toda namesto reform smo dobili eksplozijo tekoče porabe in širitev države brez jasne razvojne strategije.
Danes imamo situacijo, kjer se pod površjem kopičijo zelo resne implicitne obveznosti države. Pokojninski sistem je dolgoročno pod izjemnim demografskim pritiskom. Zdravstveni sistem ustvarja vedno večje fiskalne potrebe brez ustreznega povečanja učinkovitosti. Dolgotrajna oskrba je bila uvedena brez jasnega in dolgoročno vzdržnega finančnega modela. Plačni sistem javnega sektorja se širi v smeri trajnih izdatkov. Obenem pa rast produktivnosti, ki bi morala financirati vse te obveznosti, zaostaja.
To pomeni, da javnofinančni problem Slovenije ni predvsem problem današnjega dne, ampak problem prihodnjega desetletja. In prav zato je politično tako nevaren, ker ga večina ljudi še ne vidi neposredno. Fiskalne krize se skoraj nikoli ne začnejo s paniko. Začnejo se z izgubo dinamike, s postopnim zmanjševanjem manevrskega prostora države.
Dodatna težava je sprememba globalnega okolja. Slovenija je v preteklem desetletju delovala v svetu ničelnih obrestnih mer, poceni financiranja in ekspanzivne monetarne politike ECB. Ta svet je končan. Strošek kapitala je višji. Geopolitična tveganja so višja. Obrambni izdatki bodo morali rasti. Staranje prebivalstva bo pospešilo pritisk na javne finance. V takem okolju fiskalna neodgovornost postane bistveno dražja kot pred desetimi leti.
Zato me posebej skrbi politična kultura zanikanja problema. Del slovenske politike se še vedno vede, kot da je mogoče dolgoročno financirati rast države brez ustvarjanja pogojev za bistveno hitrejšo rast zasebnega sektorja. To ekonomsko preprosto ni mogoče. Država ne more dolgoročno prerazporejati bogastva, ki ga gospodarstvo ne ustvari.
Če pogledamo najbolj uspešne male države sveta, od Izraela do Singapurja ali Švice, opazimo skupni imenovalec: visoka produktivnost, tehnološka intenzivnost, močne institucije, privabljanje kapitala in izrazito razvojna logika države. Slovenija pa se je pod to vlado pogosto pomikala v nasprotno smer: več administracije, več regulacije, več ideološkega konflikta z zasebnim sektorjem in vedno večje zanašanje na državno porabo.
Zato vprašanje ni več samo, kakšno stanje vlada zapušča danes. Pravo vprašanje je, koliko razvojnega časa je Slovenija izgubila v obdobju, ko bi morala pospešeno modernizirati svojo ekonomijo. To je bistvo problema. Zamujena reformna okna so v ekonomiji pogosto dražja od samih recesij.
In tu moramo biti zelo iskreni. Naslednja vlada bo verjetno podedovala bistveno slabši fiskalni položaj, kot ga danes zaznava javnost. Ne zato, ker bi Slovenija jutri bankrotirala, ampak zato, ker bo prostor za normalno razvojno politiko vse manjši. Vedno več proračuna bo šlo za financiranje preteklih odločitev, ne pa prihodnjega razvoja.
To je tisto, kar me najbolj skrbi: nevarnost, da Slovenija postopoma postane država, ki vedno več energije porabi za vzdrževanje obstoječega sistema, vedno manj pa za ustvarjanje nove rasti, nove tehnologije in nove generacije uspešnih podjetij. To pa je pot stagnacije. In zgodovina nas uči, da stagnacija v Evropi skoraj nikoli ne pride dramatično. Pride počasi, administrativno in pod videzom navidezne stabilnosti.
Trend gospodarske rasti v zadnjih letih se je nenehno zniževal, rast BDP ob koncu leta 2025 je bila odstotek ali še manj. Tudi to nikogar v vladi ni skrbelo. Zaradi takšne politike je država stagnirala. Lahko rečemo, da je šlo za neznanje ali celo brezbrižnost vladajočih?
Mislim, da bi bilo preveč enostavno vse skupaj razložiti zgolj z neznanjem. Problem je globlji in bolj strukturne narave. Šlo je za kombinacijo ideološke samozadostnosti, napačnega razumevanja delovanja moderne ekonomije in politične kulture, ki je podcenjevala pomen produktivnosti, investicij in konkurenčnosti. To pa je za majhno odprto ekonomijo, kot je Slovenija, izjemno nevarno.
Slovenija ni velika zaprta ekonomija z globalno rezervno valuto, kot so ZDA. Ne moremo si privoščiti iluzije, da lahko dolgoročno financiramo rast države brez močne rasti zasebnega sektorja. Naša blaginja je neposredno odvisna od sposobnosti podjetij, da ustvarjajo visoko dodano vrednost, izvažajo, inovirajo in tekmujejo na globalnih trgih. Ko država začne dušiti prav tiste mehanizme, ki ustvarjajo rast produktivnosti, začne postopoma spodjedati lastno fiskalno osnovo.
In prav to se je dogajalo v zadnjih letih.
Če pogledamo podatke, vidimo zelo jasen signal ohlajanja gospodarske dinamike. Rast BDP se je postopoma zniževala. Industrijska proizvodnja je izgubljala zagon. Produktivnost dela ni sledila rasti stroškov. Investicijsko okolje je postajalo vse bolj negotovo. Podjetja so se soočala z višjimi davčnimi obremenitvami, regulatorno nestabilnostjo in izrazito ideološko retoriko proti dobičku, kapitalu in podjetništvu.
To ni nepomembna simbolika. Kapital je izjemno občutljiv na politične signale. Investitorji ne gledajo samo davčnih stopenj. Gledajo splošno atmosfero države. Ali država razume razvoj? Ali nagrajuje tveganje, inovacije in ustvarjanje vrednosti? Ali pa ustvarja okolje, kjer se uspeh obravnava skoraj kot moralni problem? Slovenija je pod odhajajočo oblastjo prepogosto pošiljala drugi signal.
Še bolj problematično pa je bilo, da vlada ni razumela narave post-pandemičnega obdobja. Po letu 2022 je svet vstopil v novo obdobje geopolitične in tehnološke konkurence. Kapital se globalno prerazporeja v države z visoko institucionalno kakovostjo, tehnološko ambicijo in fiskalno kredibilnostjo. Poglejte Izrael. Kljub izjemno zahtevnemu varnostnemu okolju je država desetletja gradila razvojni model, temelječ na tehnologiji, inovacijah, vojaško-civilnem prenosu znanja, tveganem kapitalu in agresivni podpori produktivnemu sektorju. Zato izraelsko gospodarstvo ostaja dinamično tudi pod ogromnimi zunanjimi pritiski.
V Sloveniji pa smo v istem času pogosto poslušali razprave, kot da je mogoče razvoj nadomestiti z administrativnim upravljanjem družbe. Kot da lahko država prerazporedi pot do prosperitete. Toda zgodovina ekonomije je glede tega zelo jasna: države postanejo bogate zaradi produktivnosti, ne zaradi prerazporejanja.
Zato me posebej skrbi vpliv ideološkega jedra Levice na ekonomsko politiko države. Njihova ekonomska logika temelji na globokem nezaupanju do trga, kapitala in podjetniške dinamike. Problem je, da takšna paradigma morda deluje v političnih sloganih, ne deluje pa v realni ekonomiji majhne izvozne države. Če sistematično povečuješ obremenitve produktivnega sektorja, demoniziraš ustvarjanje dobička in širiš državno porabo hitreje od produktivnosti, bo rezultat skoraj vedno stagnacija.
In prav stagnacija je beseda, ki najbolje opisuje zadnja leta.
Največji paradoks pa je, da Slovenija objektivno ima vse pogoje za bistveno hitrejši razvoj. Imamo relativno kakovosten človeški kapital, dobro geografsko pozicijo, močno industrijsko tradicijo in podjetja, ki dokazujejo, da lahko uspejo globalno. Toda država je delovala, kot da je rast nekaj samoumevnega. Kot da bo izvoz vedno avtomatično ustvarjal prihodke, ne glede na to, kakšno domače okolje ustvarjamo.
To je zelo nevarna iluzija.
Ko enkrat izgubiš razvojno dinamiko, jo je bistveno težje ponovno vzpostaviti, kot jo ohranjati. Italija je najboljši evropski primer tega problema. Država ni propadla zaradi ene same katastrofalne odločitve. Propadala je postopoma, skozi desetletja nizke produktivnosti, politične fragmentacije, fiskalne inertnosti in odsotnosti reform. Rezultat je gospodarstvo, ki danes kljub ogromnemu potencialu raste bistveno počasneje, kot bi lahko.
Slovenija žal kaže nekatere zelo podobne simptome.
Zato mislim, da problem ni bil zgolj neznanje. Problem je bil predvsem odsotnost resne razvojne vizije. Vlada je pogosto delovala, kot da je primarna naloga države upravljanje političnih koalicij in kratkoročnega javnega mnenja, ne pa ustvarjanje pogojev za dolgoročno rast produktivnosti in konkurenčnosti.
In ekonomija je pri takšnih napakah zelo neusmiljena. Nekaj časa lahko država živi od preteklih reform, preteklih investicij in pretekle akumulacije kapitala. Toda če nove rasti ne ustvarjaš sistematično, začneš počasi živeti od dediščine preteklosti.
To pa je eden najbolj nevarnih položajev, v katere lahko zdrsne majhna evropska država.
Znižuje se tudi produktivnost. Kakšno rast BDP in rast produktivnosti bi Slovenija doslej potrebovala, da bi vzdrževala javne izdatke?
Da. In odgovor je zelo neprijeten za vlado: Slovenija bi za vzdrževanje takšne javne porabe potrebovala rast, ki je ta vlada ni ustvarjala in je s svojo politiko celo ni mogla ustvariti. Osnovna fiskalna aritmetika je brutalno preprosta. Če javni izdatki trajno rastejo hitreje od nominalnega BDP, se mora zgoditi ena od treh stvari: višji davki, višji dolg ali rezanje izdatkov kasneje. Četrte možnosti ni.
Slovenija je leta 2025 po podatkih SURS realno zrasla samo za 1,1 odstotka. Evropska komisija je za leto 2025 napovedovala oziroma ocenila približno 1 odstotek rasti, hkrati pa dvig javnofinančnega primanjkljaja z 0,9 odstotka BDP v 2024 na 2,2 odstotka BDP v 2025, predvsem zaradi trajnega povečanja tekočih izdatkov in šibkejših prihodkov. IMF je podobno opozoril, da se je primanjkljaj povečal predvsem zaradi višje porabe, vključno z rastjo mase plač v javnem sektorju.
Za takšen porabniški javni sektor bi Slovenija potrebovala približno 3 do 4 odstotke realne rasti BDP na leto, ne 1 odstotek. Pri inflaciji okoli 2 odstotkov bi to pomenilo približno 5 do 6 odstotkov nominalne rasti BDP, kar je minimalen makroekonomski tempo, pri katerem lahko država še razmeroma varno financira višje plače, pokojnine, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, obresti in investicije brez stalnega dvigovanja davkov. Če pa tekoči izdatki rastejo z dvomestnimi stopnjami, kot so v zadnjih podatkih SURS narasli skupni izdatki države v četrtem četrtletju 2025, potem bi morala nominalna rast BDP zares eksplodirati, kar je za Slovenijo popolnoma nerealno. SURS je za zadnje četrtletje 2025 poročal o 16,8-odstotni medletni rasti skupnih izdatkov države, pri čemer so se sredstva za zaposlene povečala za 17,7 odstotka.
Še pomembnejše. Ker je zaposlenost že visoka in se delovno aktivno prebivalstvo zaradi demografije krči, Slovenija ne more več rasti predvsem z več zaposlenimi. Rasti mora s produktivnostjo. UMAR izrecno opozarja, da je slovenska produktivnost še vedno približno 15 odstotkov pod povprečjem EU, čeprav je v letih 2023 in 2024 dosegla 85 odstotkov evropskega povprečja, ter da je nadaljnja rast produktivnosti ključna, ker je potencial za rast zaposlenosti omejen.
Zato bi Slovenija potrebovala vsaj 2 do 2,5 odstotka letne rasti produktivnosti, idealno bližje 3 odstotkom, če želi hkrati financirati socialno državo, pokojnine, zdravstvo, obrambo, investicije in tehnološki preboj. To ni luksuzna številka ampak spodnja meja razvojne resnosti.
Kar smo dobili v zadnjih štirih letih, pa je nasprotno, približno 1 odstotek realne rasti, povečanje primanjkljaja, rast tekoče porabe in politično okolje, ki bolj kaznuje produktivnost, kot jo nagrajuje. To je jedro problema. Vlada Roberta Goloba in stranka Levica sta hoteli javno porabo nordijske države financirati z rastno dinamiko propadajoče in rahitične mediteranske ekonomije. To se ne izide.
Če povem zelo neposredno. Za takšno državo bi potrebovali izraelsko dinamiko inovacij, švicarsko fiskalno disciplino in nemško industrijsko produktivnost. Dobili pa smo levo-sredinsko porabniško koalicijo brez produktivnostnega motorja.
Kakšno rast bomo potrebovali v prihodnjih letih, kdaj se lahko postavimo spet na zdrave temelje?
Potrebovali bomo tri zaporedna leta bistveno višje rasti od sedanje napovedi. Ne 2 odstotka. To je premalo. To je rast za dihanje, ne rast za okrevanje. UMAR za leto 2026 napoveduje približno 2,0-odstotno rast in podoben tempo v naslednjih dveh letih; Evropska komisija je nekoliko bolj optimistična z 2,4 odstotka v 2026 in 2,6 odstotka v 2027. To je bolje od stagnacije leta 2025, vendar še vedno premalo za državo, ki ima hkrati pritiske iz pokojnin, zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plač javnega sektorja, obresti, obrambe in investicij.
Za zdrave temelje bi Slovenija potrebovala približno 3 do 4 odstotke realne rasti BDP na leto vsaj v obdobju enega mandata. Še pomembneje pa je, da bi morala produktivnost rasti približno 2,5 do 3 odstotke letno. Brez tega je vsaka fiskalna stabilizacija samo računovodski manever. OECD je letos zelo jasno opozoril, da slovensko produktivnost omejujejo prenizke investicije v otipljivi in neoprijemljivi kapital, plitki kapitalski trgi ter šibek dostop inovativnih podjetij do lastniškega financiranja.
Realistično se lahko Slovenija na zdrave temelje postavi v štirih do petih letih, vendar samo ob ostrem in trajnem obratu od leve politike. To pomeni ustavitev rasti tekoče porabe, srednjeročno fiskalno pravilo, davčno razbremenitev dela in kapitala, reformo zdravstva, pokojninsko reformo, profesionalizacijo javnega sektorja, razvoj kapitalskega trga, energetsko strategijo in agresivno podporo start-up in malim ter srednjim podjetjem pri investicijah z visoko dodano vrednostjo.
Brez tega bomo imeli zgolj 2-odstotno rast, ki jo bo država sproti pojedla. To je italijanski scenarij – dovolj rasti, da sistem ne kolapsira, premalo rasti, da bi država napredovala. Zdravi temelji pomenijo, da javna poraba raste počasneje od nominalnega BDP, da dolg ne nadomešča reform, da produktivnost financira socialno državo in da država končno razume, da blaginje ne ustvarja ministrstvo, temveč produktivni ljudje, podjetja, kapital, znanje in tehnologija. Moja ocena je jasna: z reformami je Slovenija lahko zdrava do leta 2030. Brez reform bo do leta 2030 postala urejena, visoko obdavčena, nizko dinamična in irelevantna ekonomija evropskega juga.
V parlamentarni proceduri je predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije (t. i. omnibus zakon tretjega bloka), predvideva nižji DDV na osnovna živila in energente, spremembe pri dohodnini za najemnine, razbremenitve za s.p.-je, za delajoče upokojence, socialno kapico, ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za določene skupine ipd. Kakšna je vaša celovita ekonomska ocena tega paketa?
Moja ocena je dvojna. Smer paketa je v več točkah pravilna, vendar paket sam po sebi še ni razvojna strategija. Je predvsem korekcija škode, ki jo je v zadnjih letih povzročila leva politika višjih davkov, višjih prispevkov, višje porabe in ideološkega nezaupanja do produktivnega dela.
Najprej, znižanje DDV na osnovna živila in energente je socialno razumljivo, vendar ekonomsko ne najbolj čisto. Lahko kratkoročno razbremeni gospodinjstva, toda učinek je odvisen od prenosa v končne cene. Del znižanja lahko ostane pri trgovcih ali dobaviteljih, zato mora biti ukrep začasen, spremljan in fiskalno omejen. Predlog predvideva znižanje DDV na 5 odstotkov za 15 osnovnih živil ter začasno znižanje DDV na 9,5 odstotka za elektriko, plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo.
Drugi del paketa je bistveno pomembnejši, ker zajema razbremenitev dela, podjetnikov, normirancev, delajočih upokojencev in uvedbo socialne kapice. To je razvojno pravilna smer. Slovenija ima preveč obdavčeno delo, premalo spodbud za visoko produktivnost in preveč kaznuje ljudi, ki delajo več, ustvarjajo več ali ostajajo aktivni po upokojitvi. Če želimo večjo produktivnost, moramo nehati davčno kaznovati najbolj produktivne posameznike.
Socialna kapica je posebej pomembna. Brez nje Slovenija težko tekmuje za inženirje, zdravnike, raziskovalce, menedžerje, visokotehnološke strokovnjake in povratnike iz tujine. Levica temu pravi darilo bogatim. To je ekonomsko nepismeno. V resnici gre za vprašanje, ali bo Slovenija sploh sposobna zadržati ljudi, ki ustvarjajo najvišjo dodano vrednost.
Tretji del, razbremenitev s.p.-jev in normirancev, je nujen popravek. V zadnjih letih je vlada napadala prav tiste oblike dela, ki omogočajo fleksibilnost, podjetništvo in vstop v samostojno dejavnost. Mala podjetnost ni davčna anomalija. Je laboratorij prihodnje rasti. Država, ki zaduši male podjetnike, ne bo nikoli postala tehnološko napredna in dinamična ekonomija.
Toda paket ima eno resno slabost. Ni namreč jasno, kako bo trajno financiran. Tudi kritiki upravičeno opozarjajo, da ni dovolj jasno, s čim se bo nadomestil izpad prihodkov. To ne pomeni, da razbremenitve niso potrebne. Pomeni pa, da morajo biti povezane z znižanjem neučinkovite tekoče porabe, reformo javnega sektorja, zdravstveno reformo in ostrejšim nadzorom nad javnimi izdatki.
Zato bi rekel takole. Paket je dobra prva pomoč, ni pa še operacija. Slovenija ne potrebuje samo nižjih davkov. Potrebuje novo fiskalno pogodbo z manj davkov na delo in kapital, manj tekoče porabe, več investicij, več produktivnosti, več odgovornosti. Največja ironija je, da je vlada Roberta Goloba Slovenijo pripeljala v položaj, kjer so takšni interventni paketi sploh potrebni. Če država ne bi zadnja leta dvigovala obremenitev, širila tekoče porabe in poslušala razvojno škodljive logike Levice, danes ne bi potrebovali omnibusnega zakona za popravljanje osnovne konkurenčnosti gospodarstva.
Torej, podpiram razvojno smer razbremenitve dela, podjetništva in visoko produktivnih ljudi, a sem previden pri DDV-ukrepih; in bi paket podprl samo kot začetek širše fiskalne konsolidacije. Brez rezov v neučinkovito porabo je to lahko le dražji politični kompromis. Z reformami pa je lahko prvi korak stran od mediteranske stagnacije.
Ali lahko ti ukrepi realno spodbudijo potrošnjo in rast?
Da, delno lahko. Toda treba je biti zelo natančen. Takšni ukrepi lahko kratkoročno spodbudijo potrošnjo, sami po sebi pa ne morejo ustvariti trajne visoke gospodarske rasti. To sta dve popolnoma različni stvari, ki ju slovenska politika pogosto nevarno meša.
Če gospodinjstvom znižaš DDV na osnovna živila in energente, če nekoliko razbremeniš delo, s.p.-je ali delajoče upokojence, bodo ljudje seveda imeli nekoliko več razpoložljivega dohodka. Del tega bo šel v potrošnjo. V tem smislu lahko paket kratkoročno nekoliko dvigne domače povpraševanje in ublaži stagnacijo.
Toda moderna ekonomija zelo jasno ločuje med rastjo, ki temelji na potrošnji, in rastjo, ki temelji na produktivnosti. Potrošnja sama po sebi ne ustvarja dolgoročne prosperitete, če ni podprta z višjo produktivnostjo, investicijami, inovacijami in tehnološkim napredkom. To je ključna razlika.
Če država zgolj sprošča dodatno kupno moč, ne da bi hkrati povečala ponudbeno sposobnost gospodarstva, se lahko zgodi celo nasprotni učinek: višji uvoz, višji pritiski na cene in dodatno poslabšanje javnih financ. Slovenija je majhna odprta ekonomija. Velik del dodatne potrošnje odteče v uvoz. Zato je učinek na dolgoročno rast pogosto precej manjši, kot si politiki predstavljajo.
Pravi razvojni učinek tega paketa je drugje, v razbremenitvi najbolj produktivnih delov gospodarstva. Če socialna kapica zmanjša beg talentov, če razbremenitev s.p.-jev poveča podjetniško aktivnost, če delajoči upokojenci ostanejo dlje na trgu dela, potem lahko paket izboljša ponudbeno stran ekonomije. To pa je bistveno pomembneje od kratkoročnega dviga potrošnje.
Naj povem zelo neposredno. Slovenija danes nima problema prenizke potrošnje. Ima problem prenizke produktivnosti. To je osrednji problem države. V zadnjem desetletju smo pogosto poslušali skoraj keynesiansko logiko, da bo država z višjo porabo sama ustvarila rast. Toda v svetu po letu 2022 to ne deluje več tako preprosto. Kapital je dražji. Globalna konkurenca je ostrejša. Tehnološki preboj je hitrejši. Države, ki rastejo hitro, rastejo zato, ker ustvarjajo visoko dodano vrednost, ne zato, ker več trošijo.
Poglejte Izrael. Njegova rast ne temelji na domači potrošnji. Temelji na izvozu tehnologije, obrambnih inovacijah, tveganem kapitalu, umetni inteligenci, biotehnologiji in ekstremno visoki produktivnosti dela. To je razvojni model 21. stoletja. Slovenija pa je pod zadnjo vlado prepogosto delovala, kot da lahko socialno državo financira brez agresivne produktivnostne strategije. To je iluzija. Socialna država brez produktivne ekonomije dolgoročno postane samo administrativni aparat prerazporejanja stagnacije.
Zato bi rekel da, paket lahko kratkoročno nekoliko dvigne potrošnjo in ublaži gospodarsko ohlajanje. Toda če Slovenija želi resno rast, 3, 4 ali celo 5 odstotkov, potem potrebuje nekaj bistveno večjega: davčno konkurenčnost, kapitalski trg, tehnološko strategijo, reformo univerz, debirokratizacijo, energetsko stabilnost, privabljanje talentov, reformo zdravstva, učinkovitejši javni sektor in agresivno podporo investicijam z visoko dodano vrednostjo. Brez tega bomo ostali v evropski sivi coni, dovolj bogati, da ne kolapsiramo, premalo dinamični, da bi zares napredovali. In to je danes največje tveganje za Slovenijo, ne kriza, ampak stagnacija.
Sindikati in stranke levega političnega pola zakonu nasprotujejo, govorijo, da zakon koristi le bogatim in kapitalu, Luka Mesec in Levica pa napovedujejo, da bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da zakon ne bo začel veljati. Kakšen je vaš pogled na to, gre za ideološki odpor ali utemeljene pomisleke?
Mislim, da moramo biti tukaj intelektualno pošteni. Vsaka resna ekonomska reforma mora prenesti razpravo o fiskalni vzdržnosti, distribucijskih učinkih in socialni koheziji. To je legitimno. Problem velikega dela slovenske levice in dela sindikalnega prostora pa je, da pogosto sploh ne razpravlja več znotraj ekonomske realnosti, ampak znotraj ideološkega konflikta iz nekega drugega zgodovinskega časa.
Ko poslušamo retoriko, da je skoraj vsaka razbremenitev dela ali kapitala “darilo bogatim”, dobimo vtis, kot da ustvarjanje dobička, podjetništvo in visoka produktivnost niso pogoj za financiranje socialne države, ampak moralno sumljiva dejavnost. To je zelo nevarna paradigma.
Moderna socialna država ni mogoča brez visoko produktivne ekonomije. Nordijski modeli, ki jih slovenska levica tako rada omenja, niso nastali na podlagi sovraštva do kapitala ali podjetništva. Nastali so na podlagi ekstremno konkurenčnih gospodarstev, visoke produktivnosti, tehnološke sofisticiranosti in zelo močnega zasebnega sektorja. Švedska ni postala bogata zato, ker je prerazporejala bogastvo. Najprej ga je ustvarila.
In tu pridemo do bistva problema slovenskega sindikalnega in levega političnega prostora. Del teh struktur še vedno mentalno deluje v logiki poznega jugoslovanskega socializma: država kot primarni nosilec razvoja, podjetnik kot potencialni izkoriščevalec, dobiček kot nekaj moralno vprašljivega in trg kot nevarnost, ki jo je treba administrativno omejevati.
Toda svet leta 2026 ni Jugoslavija iz leta 1978. Danes države tekmujejo za talente, kapital, inovacije, raziskovalce, visokotehnološka podjetja in investicije. Kapital je mobilen. Mladi strokovnjaki so mobilni. Inženir iz Ljubljane danes ne primerja več samo Slovenije s Hrvaško ali Srbijo. Primerja jo z Zürichom, Silicijevo dolino, Seulom, Tel Avivom, ali Singapurjem. Če država sistematično kaznuje najbolj produktivne ljudi, bodo ti ljudje preprosto odšli ali pa bodo svojo aktivnost zmanjšali. To ni ideologija. To je osnovna ekonomika spodbud.
Kar me pri delu sindikalnega diskurza posebej moti, je skoraj popolna odsotnost razumevanja produktivnosti. V Sloveniji se pogosto govori o prerazporejanju, skoraj nikoli pa o ustvarjanju nove vrednosti. Toda brez rasti produktivnosti ni dolgoročno vzdržnih višjih plač, ni stabilnih pokojnin, ni kakovostnega javnega zdravstva in ni socialne države. V tem smislu je del sindikalnega prostora postal paradoksalen. Namesto da bi se osredotočal na modernizacijo trga dela, tehnološko usposabljanje, rast dodane vrednosti in večjo konkurenčnost slovenskih podjetij, pogosto deluje predvsem kot politično-ideološki podaljšek levega strankarskega prostora. To pa dolgoročno škodi tudi delavcem samim.
Poglejte najbolj uspešne ekonomije sveta. V Izraelu, ki ga pogosto omenjam, obstajajo močni sindikati. Toda država hkrati razume, da brez podjetništva, tveganega kapitala, inovacij in visoke produktivnosti ni mogoče financirati niti varnosti niti socialne države. Zato tam obstaja precej večji strateški konsenz o tem, da je ustvarjanje bogastva nacionalni interes.
V Sloveniji pa pogosto dobimo občutek, da je del politične in sindikalne elite eksistenčno vezan na konflikt s trgom in podjetništvom. Če bi postali razvojno konstruktivni, manj ideološki in bolj usmerjeni v sodelovanje pri dvigu produktivnosti, bi izgubili del svoje politične identitete. In to je morda največji paradoks slovenske levice. Bolj ko gospodarstvo stagnira, lažje ohranja retoriko permanentnega konflikta med “kapitalom” in “ljudmi”.
Toda realnost je precej bolj brutalna. Če Slovenija ne bo povečala produktivnosti, privabila kapitala in zadržala najbolj sposobnih ljudi, ne bo propadla elita. Propadel bo srednji razred. Zato današnja ključna ločnica ni več med levico in desnico v klasičnem smislu. Prava ločnica je med politikami, ki spodbujajo ustvarjanje nove vrednosti, in politikami, ki živijo predvsem od prerazporejanja že ustvarjenega bogastva. In zgodovina nas uči zelo jasno: države, ki začnejo sovražiti produktivnost in podjetništvo, prej ali slej ostanejo brez obeh.
Napovedano je oblikovanje nove vlade, stranke so uskladile izhodišča za koalicijsko pogodbo med SDS, NSi, SLS, Fokusom in Demokrati, podpira jih tudi Resni.ca. Ali ste izhodišča preučili in kakšne je vaše stališče do njih? Bo Slovenija krenila po pravi poti?
Izhodišča sem preučil in mislim, da je treba odgovoriti brez evforije, ampak tudi brez cinizma. Sama menjava oblasti še ne pomeni avtomatičnega razvojnega preboja. Slovenija je pregloboko vstopila v obdobje fiskalne in produktivnostne stagnacije, da bi jo lahko rešili zgolj politični slogani. Toda prvič po dolgem času se vsaj pojavlja možnost spremembe razvojne paradigme. To je ključno.
V zadnjih letih je Slovenija delovala, kot da je mogoče dolgoročno širiti državo brez agresivne strategije produktivnosti, investicij in konkurenčnosti. Nova koalicijska izhodišča pa vsaj implicitno priznavajo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, da brez močnega zasebnega sektorja ni močne socialne države.
To je zelo pomemben miselni premik. Če pogledamo predlagane smeri – razbremenitev dela, večji poudarek na produktivnosti, debirokratizacija, večja odprtost do podjetništva, davčna konkurenčnost, energetska racionalnost in nekoliko bolj razvojna retorika do kapitala -, potem je smer bistveno bolj zdrava od sedanjega modela administrativnega prerazporejanja stagnacije.
Toda tukaj bom zelo neposreden. Največja nevarnost za prihodnjo vlado ni stranka Levica. Največja nevarnost bo skušnjava polovičarstva. Slovenija danes ne potrebuje kozmetike. Potrebuje razvojni šok. Potrebujemo državo, ki bo razumela, da se svet po letu 2022 radikalno spreminja. Evropska ekonomija vstopa v obdobje tehnološke, energetske in geopolitične konkurence. Umetna inteligenca bo v celoti preoblikovala trg dela. Obrambna industrija bo postala del razvojne ekonomije. Kapital se bo še bolj koncentriral v državah z visokim institucionalnim zaupanjem in visoko produktivnostjo. Majhne države bodo preživele samo, če bodo izjemno učinkovite.
Tu vidim potencial nove koalicije, če bo imela dovolj političnega poguma. Kajti problem Slovenije ni samo fiskalen. Problem je civilizacijski odnos do uspeha, tveganja, podjetništva in odličnosti. Predolgo smo poslušali retoriko zavisti, da je dobiček nekaj sumljivega, podjetnik skoraj moralno problematična figura, trg pa nujno zlo. Rezultat je država, ki ima ogromen človeški kapital, a pogosto deluje, kot da se boji lastnega potenciala.
Naj povem zelo odkrito. Slovenija bi lahko bila tehnološko najuspešnejša država južne Evrope. Imamo znanje, industrijsko tradicijo, geografski položaj, relativno kakovostne institucije in visoko raven varnosti. Toda potrebujemo politični razred, ki razume, da razvoj ni prerazporejanje, ampak ustvarjanje nove vrednosti. Zato me pri teh izhodiščih najbolj zanima nekaj drugega. Ali bo nova vlada pripravljena dejansko poseči v strukturo države? Ne samo znižati nekaj davkov, ampak reformirati javni sektor, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, prostorsko regulacijo, trg kapitala, univerzitetni sistem in investicijsko okolje.
Če bo odgovor da, potem lahko Slovenija v naslednjem desetletju naredi razvojni preskok. Če pa bo nova koalicija ostala pri klasičnem balkansko-srednjeevropskem kompromisu “malo nižji davki, malo višja poraba, brez resnih reform”, potem bomo dobili le nekoliko bolj učinkovito upravljanje stagnacije.
To je danes prava izbira pred Slovenijo. Kar se tiče širšega političnega pomena, pa mislim, da je pomembno še nekaj. Del evropske politike je v zadnjem desetletju podcenjeval pomen ekonomske realnosti. Verjeli so, da je mogoče družbo dolgoročno stabilizirati predvsem z redistribucijo, identitetno politiko in administrativnim upravljanjem konfliktov. Toda zgodovina kaže, da politična stabilnost dolgoročno vedno temelji na gospodarski dinamiki, produktivnosti in občutku prihodnosti.
In tu ima Slovenija še vedno veliko priložnost. Če bo prihodnja vlada znala povezati fiskalno disciplino z razvojno ambicijo, podjetništvo s socialno odgovornostjo, tehnološki preboj z institucionalno kakovostjo in geopolitično jasnost z gospodarsko odprtostjo, potem lahko Slovenija resnično obrne smer. Toda časa ni več veliko. Največja nevarnost za male evropske države danes ni eksploziven kolaps. Največja nevarnost je počasna normalizacija nizke rasti, nizkih ambicij in postopnega odhoda najbolj sposobnih ljudi. To pa je pot, ki jo mora Slovenija zdaj dokončno zapustiti.
Kaj pričakujete od nove vlade?
Od nove vlade pričakujem predvsem eno stvar: da bo končno razumela, v kakšnem svetu Slovenija danes živi. Svet leta 2026 ni več svet udobne globalizacije, poceni denarja in iluzije, da bodo evropske institucije same po sebi zagotavljale prosperiteto in varnost. Vstopili smo v obdobje geopolitične konkurence, tehnološkega tekmovanja, energetske negotovosti in civilizacijskih pritiskov. V takem svetu majhne države preživijo samo, če so izjemno produktivne, institucionalno resne in strateško jasne. Zato od nove vlade ne pričakujem predvsem boljšega marketinga ali bolj uglajene komunikacije. Pričakujem razvojno resnost.
Prvič, pričakujem brutalno iskrenost glede javnih financ. Slovenija potrebuje fiskalno konsolidacijo, ne zato, ker bi to zahteval Bruselj, ampak zato, ker država brez fiskalne kredibilnosti dolgoročno izgubi razvojno suverenost. Država, ki vedno več proračuna porabi za servisiranje preteklih odločitev, ne more biti razvojno ambiciozna država.
Drugič, pričakujem popoln premik v odnosu do produktivnosti, kapitala in podjetništva. Slovenija mora nehati obravnavati ustvarjanje dobička skoraj kot moralni problem. Brez podjetij z visoko dodano vrednostjo ni socialne države, ni javnega zdravstva, ni kakovostnih pokojnin in ni nacionalne varnosti. To je elementarna ekonomska resnica.
Tretjič, pričakujem tehnološko strategijo države. In tukaj bom še enkrat zelo neposreden: Slovenija bi morala začeti razmišljati bistveno bolj izraelsko. Poglejte Izrael. Gre za državo z majhnim notranjim trgom, kompleksnim varnostnim okoljem, omejenimi naravnimi viri in permanentnim zunanjim pritiskom. Toda odgovor Izraela ni bil pasivnost, resentiment ali administrativno upravljanje stagnacije. Odgovor je bil obsesija s tehnologijo, inovacijami, obrambno-industrijskim razvojem, umetno inteligenco, znanjem in nacionalno odpornostjo.
To je mentaliteta, ki jo Slovenija potrebuje.
Ne govorim o militarizaciji družbe. Govorim o strateški kulturi. Izrael razume nekaj, kar Evropa pogosto pozablja: da se varnost, prosperiteta in tehnološka moč medsebojno hranijo. Država, ki izgubi produktivnost, prej ali slej izgubi tudi geopolitično težo. Slovenija bi morala zato agresivno vlagati v tehnologijo dvojne rabe, umetno inteligenco, kibernetsko varnost, energetsko infrastrukturo, visokotehnološko industrijo, raziskovalne centre in povezovanje univerz s podjetji. Potrebujemo več “startup nation” mentalitete in manj birokratskega upravljanja mediokritete.
Četrtič, pričakujem jasno geo-politično orientacijo države. Slovenija mora biti trdno zasidrana v zahodnem demokratičnem prostoru. In ja, pričakujem tudi bistveno bolj racionalen, uravnotežen in strateško zrel odnos do Izraela.
To ni samo zunanjepolitično vprašanje. To je vprašanje civilizacijske orientacije. Izrael danes predstavlja eno ključnih front demokratičnega sveta proti radikalizmu, terorizmu in geopolitiki destrukcije. Evropske države, ki tega ne razumejo, pogosto podcenjujejo širše posledice moralne relativizacije nasilja in ekstremizma. Slovenija mora biti država, ki razume razliko med legitimno kritiko posamezne vlade in demonizacijo celotne demokratične države. In predvsem mora Slovenija razumeti, da partnerstvo z Izraelom ni samo moralno vprašanje, ampak tudi razvojna priložnost – od tehnologije do varnosti, medicine, umetne inteligence, vodnih tehnologij in obrambnih inovacij.
Petič, pričakujem konec ideološke vojne proti uspehu. Del slovenske politike je zadnja leta deloval, kot da je glavna naloga države discipliniranje produktivnega dela družbe. To se mora končati. Država mora ponovno postati zaveznik ambicije, znanja in ustvarjalnosti. Toda povedal bom še nekaj zelo pomembnega. Nova vlada bo uspešna samo, če bo pripravljena sprejeti politično tveganje reform. Slovenija je predolgo živela od inercije preteklosti, od reform iz devetdesetih, od vstopa v EU, od industrijske baze, ki so jo ustvarile prejšnje generacije. Ta kapital se počasi, a vztrajno izčrpava. Zato od nove vlade pričakujem pogum namesto populizma in všečnosti.
Pogum povedati, da država ne more dolgoročno trošiti hitreje, kot raste produktivnost. Pogum povedati, da brez konkurenčnega gospodarstva ni socialne države. Pogum povedati, da tehnološka odličnost ni elitizem, ampak pogoj preživetja male države. In predvsem pričakujem, da bo Slovenija končno začela razmišljati kot država, ki želi zmagovati, ne samo preživeti.
Koliko časa bo po vaši oceni trajalo, da se bodo stvari uravnale, tudi v luči napovedane mednarodne krize?
Če bo nova vlada res izvedla reforme, potem lahko Slovenija stabilizira javne finance in ponovno vzpostavi razvojno dinamiko v približno štirih do šestih letih. Toda to ni avtomatičen proces in gotovo ne bo neboleč. Ljudje morajo razumeti nekaj zelo pomembnega. Slovenija danes ni v položaju klasične recesije, kjer zadošča kratkoročni fiskalni stimulus. Problem Slovenije je veliko bolj podoben problemu počasne erozije produktivnosti in institucionalne energije. To pomeni, da okrevanje ne bo odvisno samo od ciklične rasti, ampak predvsem od tega, ali bomo sposobni ponovno zgraditi zaupanje v razvojni model države.
In časovno okno je relativno ozko. Mednarodno okolje bo v prihodnjih letih verjetno bistveno težje, kot je bilo v obdobju 2015–2021. Vstopamo v obdobje geopolitične fragmentacije, trgovinskih napetosti, višjih stroškov kapitala in tehnološkega prestrukturiranja svetovne ekonomije. Evropa bo pod pritiskom nizke produktivnosti, staranja prebivalstva, energetske draginje in obrambnih izdatkov. Nemško gospodarstvo, ki je ključno za Slovenijo, že kaže znake dolgoročnejše industrijske utrujenosti. To pomeni, da Slovenija ne bo imela luksuza zunanjega vetra v hrbet, kot ga je imela po vstopu v EU ali po pandemiji. Prav zato bo kakovost domače politike odločilna. Če bomo nadaljevali logiko zadnjih let – visoka tekoča poraba, ideološki konflikt s podjetništvom, davčna nestabilnost in odsotnost reform -, potem se stvari ne bodo “uravnale”. Dobili bomo italijanski scenarij desetletja nizke rasti, postopne stagnacije, visokih davkov in odhoda najbolj produktivnega dela populacije.
Če pa bo nova vlada izvedla resne reforme, potem lahko Slovenija relativno hitro obrne smer. Zakaj? Ker država objektivno še vedno ima zelo močne temelje: relativno visoko izobraženo prebivalstvo, industrijsko jedro, dobro geografsko pozicijo, članstvo v evroobmočju, varnostno stabilnost in precej boljše institucije kot večina držav vzhodno in južno od nas.
Toda te prednosti niso več dovolj same po sebi. Najbolj uspešne male države danes delujejo skoraj “izraelsko” v smislu razvojne discipline: hitro sprejemajo odločitve, agresivno vlagajo v tehnologijo, gradijo odpornost, privabljajo talente in razumejo, da je globalna konkurenca permanentna. Poglejte Izrael po oktobru 2023. Kljub vojni, ogromnemu varnostnemu šoku in mednarodnim pritiskom je država ohranila tehnološko jedro gospodarstva. Zakaj? Ker desetletja ni gradila ekonomije okoli birokracije in prerazporejanja, ampak okoli inovacij, kapitala, raziskav in nacionalne odpornosti. To je velika lekcija za Evropo. Slovenija bo morala narediti podoben miselni obrat. Ne seveda v varnostnem smislu, ampak v razumevanju, da prosperiteta ni trajno stanje. Prosperiteta je rezultat stalnega boja za produktivnost, konkurenčnost in institucionalno kakovost.
Zato bi rekel takole. Če bodo reforme resne in hitre, lahko Slovenija že do leta 2028 ali 2029 ponovno doseže relativno zdravo razvojno pot – z višjo rastjo, večjo investicijsko dinamiko in stabilnejšimi javnimi financami. Če bodo reforme polovične ali zgolj kozmetične, bomo vstopili v zelo nevarno obdobje “mehke stagnacije”: navidezna stabilnost navzven, počasno slabenje navznoter.
In zgodovina kaže, da je za male države druga možnost pogosto nevarnejša od odprte krize. Krize ljudi prisilijo v reforme. Stagnacija pa uspava družbo, dokler ni razvojni zaostanek že zelo velik. To je danes pravi zgodovinski trenutek Slovenije. Ne vprašanje leve ali desne vlade. Vprašanje je, ali bomo ostali država, ki verjame v razvoj, produktivnost in ambicijo, ali pa bomo postopoma postali še ena propadla evropska ekonomija, ki administrativno upravlja lastni zaton in bedo.
S čim se sicer največ ukvarjate? Kaj je vaš fokus?
Profesionalno se največ ukvarjam z vprašanjem, zakaj nekatere države dolgoročno uspejo, druge pa stagnirajo ali celo propadejo. To je v bistvu osrednje vprašanje moderne politične ekonomije in razvojne ekonomije. Zakaj nekatere družbe ustvarijo visoko produktivnost, inovacije, močne institucije in dolgoročno prosperiteto, druge pa ostanejo ujete v nizko rast, politično fragmentacijo ali institucionalno erozijo.
Moje raziskovalno delo je zato zelo povezano z institucijami, gospodarsko rastjo, politično ekonomijo, konfliktom, produktivnostjo in dolgoročnimi posledicami političnih odločitev. Veliko uporabljam sodobne kvantitativne metode, od sintetičnih kontrol do naprednih ekonometričnih pristopov, ker me zanima predvsem eno: kako iz kompleksnega sveta izluščiti resnične vzročne učinke.
Recimo, kaj se dolgoročno zgodi z državo, če oslabi sodstvo? Kaj se zgodi z gospodarstvom po velikih političnih šokih ali vojnah? Kako politična nestabilnost vpliva na investicije in produktivnost? Kako se skozi desetletja kopiči učinek napačnih institucij? To niso samo akademska vprašanja. To so vprašanja prihodnosti držav.
V zadnjih letih sem se veliko ukvarjal tudi z učinkom vojn, institucionalnih šokov in politične polarizacije na gospodarski razvoj. Svet po letu 2022 je namreč ponovno postal zelo geopolitičen. Dolgo časa je v Evropi obstajala iluzija, da so varnost, mir in prosperiteta skoraj avtomatično stanje. Danes vidimo, da to ni res. In ravno zato me vedno bolj zanima tudi povezava med nacionalno odpornostjo, tehnologijo in ekonomijo. Države, ki bodo uspešne v prihodnjih desetletjih, ne bodo nujno največje države. Uspešne bodo države, ki bodo najbolj prilagodljive, tehnološko napredne, institucionalno funkcionalne in sposobne hitro reagirati na spremembe.
Zato pogosto omenjam Izrael. Ne zato, ker bi bila Slovenija geopolitično podobna Izraelu, ampak zato, ker Izrael predstavlja fascinanten primer države, ki je iz permanentnega pritiska ustvarila razvojno mentaliteto. Majhna država brez velikih naravnih virov je postala globalna tehnološka sila, ker je razumela nekaj zelo pomembnega – da sta znanje in produktivnost najmočnejša oblika nacionalne varnosti. Mislim, da Evropa to lekcijo danes ponovno odkriva, vendar precej pozno.
Po drugi strani pa me zelo zanima tudi vprašanje stagnacije. Zakaj nekatere države, čeprav so bogate, postopoma izgubijo razvojno dinamiko? Zakaj produktivnost začne stagnirati? Zakaj politični sistemi postanejo vse bolj usmerjeni v upravljanje konfliktov namesto ustvarjanja prihodnosti? Italija je, recimo, zelo zanimiv primer tega procesa. V bistvu bi rekel, da je moj fokus kombinacija treh stvari: institucij, produktivnosti in zgodovinskih šokov. Zanima me, kako politične odločitve danes oblikujejo gospodarsko in civilizacijsko pozicijo držav desetletja kasneje.
In prav zato sem v javnih nastopih pogosto precej neposreden. Ker ekonomija ni samo vprašanje številk. Gre za vprašanje prihodnosti države. Napačne politike lahko majhno državo zelo hitro potisnejo v dolgoročno stagnacijo. Dobre politike pa lahko relativno majhni državi omogočijo izjemen razvojni preboj. To je pravzaprav razlog, zakaj so razprave o produktivnosti, reformah ali konkurenčnosti veliko pomembnejše, kot se morda zdijo na prvi pogled. V resnici govorimo o tem, kakšna država bo Slovenija čez dvajset ali trideset let.
Kako ocenjujete slovensko stvarnost. Doktorat ste pridobili iz kvantitativne ekonomske zgodovine na Univerzi Utrecht na Nizozemskem, zdaj ste redni član katedre za ekonomijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Kaj vam je prinesel študij v tujini, poznate tudi razlike v študijskih procesih, kako vse to ocenjujete?
Študij in raziskovalno delo v tujini sta mi predvsem omogočila nekaj zelo pomembnega: distanco. Ko človek nekaj časa preživi v različnih akademskih in institucionalnih okoljih, začne svojo državo gledati manj sentimentalno in bolj primerjalno. To je včasih neprijetno, je pa intelektualno nujno. Na Nizozemskem sem zelo hitro razumel, kako močno so dolgoročni razvoj, produktivnost in institucionalna kultura povezani med seboj. Utrecht ni bil pomemben samo zaradi kvantitativnih metod ali ekonometrije. Pomemben je bil predvsem zaradi načina razmišljanja.
Tam je bilo skoraj samoumevno, da mora biti akademska razprava rigorozna, odprta, meritokratska in mednarodno primerljiva. Nihče te ni spraševal, kateremu ideološkemu ali političnemu “taboru” pripadaš. Pomembno je bilo predvsem, ali so tvoji argumenti empirično vzdržni. To je velika razlika. Del slovenske realnosti še vedno nosi precej močne ostanke majhnosti, klientelizma in ideološke tribalizacije. Preveč energije porabimo za vprašanje, kdo nekaj govori, premalo pa za vprašanje, ali je to res. To ni samo politični problem. To je razvojni problem.
Naj bom zelo neposreden. Največja razlika med najbolj uspešnimi državami in manj uspešnimi državami pogosto ni inteligenca ljudi. Razlika je institucionalna kultura. Ali sistem spodbuja odličnost, odprto tekmovanje idej, kritično razmišljanje in meritokracijo, ali pa spodbuja konformizem, mreže vpliva in povprečnost.
Slovenija ima ogromno talentiranih ljudi. To ni naš problem. Problem je, da sistem prepogosto deluje, kot da se odličnosti nekoliko boji. Kot da je ambicija nekaj, kar je treba politično ali družbeno disciplinirati.
To se zelo vidi tudi v akademskem prostoru. Na najboljših mednarodnih univerzah je pritisk izjemen. Konkurenca je brutalna. Nihče ti ničesar ne podari. Toda hkrati obstaja zelo močna kultura intelektualne svobode in spoštovanja znanja. Če imaš dober argument in dobro raziskavo, te bodo poslušali, četudi si mlad raziskovalec ali prihajaš iz majhne države.
V Sloveniji pa je akademski prostor včasih še vedno preveč zaprt, preveč hierarhičen in preveč ideološko občutljiv. Del sistema je še vedno ujet v logiko, kjer je pomembneje ohranjati notranje ravnotežje omrežij kot pa ustvarjati resnično mednarodno konkurenčnost. To seveda ne pomeni, da Slovenija nima odličnih raziskovalcev ali odličnih institucij. Ima jih. Ekonomska fakulteta v Ljubljani ima recimo veliko zelo sposobnih ljudi in velik potencial. Problem je širši. Slovenija kot država še ni popolnoma sprejela dejstva, da živimo v svetu globalnega tekmovanja za znanje, kapital in talente.
Najbolj uspešne male države to razumejo skoraj obsesivno. Poglejte Nizozemsko, Švico, Singapur ali Izrael. Te države sistematično gradijo okolje, kjer so znanje, inovacije in produktivnost del nacionalne strategije. Univerze niso samo izobraževalne ustanove. So del razvojnega motorja države. In tu se Slovenija še vedno nekoliko lovi med dvema svetovoma. Po eni strani imamo izjemen človeški kapital in relativno kakovosten izobraževalni sistem. Po drugi strani pa imamo pogosto precej ambivalenten odnos do mednarodne odličnosti, konkurence in meritokracije.
Študij v tujini mi je zato dal predvsem primerjalno perspektivo. Pokazal mi je, da Slovenija objektivno lahko doseže bistveno več, kot dosega danes. Toda za to bi morali kot družba narediti mentalni premik. Premik od upravljanja povprečnosti h kulturi odličnosti. Premik od ideološke zaprtosti k odprti meritokraciji. Premik od administrativnega razmišljanja k razvojni ambiciji.
In iskreno mislim, da bo prav to ključno vprašanje prihodnjih desetletij. Ne samo, koliko bomo trošili ali kakšne davke bomo imeli. Ključno vprašanje bo, ali bomo znali ustvariti okolje, kjer bodo najbolj sposobni ljudje želeli ostati, ustvarjati, tvegati in graditi prihodnost tukaj. Kajti danes države ne izgubljajo predvsem ozemlja. Izgubljajo talente. In država, ki začne izgubljati najbolj produktiven del svoje generacije, začne počasi izgubljati tudi svojo prihodnost.
Je še kaj treba dodati, sva kaj izpustila?
Morda bi dodal samo še eno stvar, ki se mi zdi ključna in ki pogosto manjka v slovenskih razpravah o ekonomiji, politiki in prihodnosti države. Slovenija danes ni revna država. Prav tako ni država brez potenciala. Ravno nasprotno. Problem Slovenije ni odsotnost sposobnosti, ampak odsotnost strateške samozavesti in razvojne jasnosti. Preveč časa smo porabili za upravljanje statusa quo. Za nekakšno administrativno vzdrževanje ravnotežij med interesnimi skupinami, medtem ko se je svet okoli nas dramatično spreminjal. Vstopili smo v obdobje umetne inteligence, tehnološke tekme med ZDA in Kitajsko, energetske negotovosti, varnostnih pretresov in globalnega boja za talente. Male države si v takem svetu ne morejo več privoščiti povprečnosti.
In tu mislim, da je najpomembnejše vprašanje prihodnjih let naslednje: ali bo Slovenija ponovno začela verjeti v razvoj, odličnost in ambicijo? To je bistveno vprašanje. Kajti če država izgubi razvojno ambicijo, začne postopoma izgubljati tudi najbolj sposobne ljudi. Ti ljudje ne odidejo nujno zaradi ene same plače ali enega davka. Odidejo predvsem zato, ker začutijo, da okolje ne verjame več v prihodnost.
Po drugi strani pa lahko majhne države naredijo izjemne preboje, če imajo jasno strategijo. Izrael je najbolj fascinanten primer tega. Država pod permanentnim zunanjim pritiskom je razumela, da njena največja naravna surovina niso zemlja ali resursi, ampak človeški kapital. Zato je zgradila kulturo tehnološke ambicije, odpornosti in inovacij.
Mislim, da bi morala tudi Slovenija veliko bolj razmišljati v tej smeri, kot država, ki razume, da je v 21. stoletju ključna konkurenčna prednost sposobnost ustvarjanja znanja, tehnologije in visoke produktivnosti. In tukaj bi zaključil z zelo preprosto mislijo. Prihodnost Slovenije ne bo določena predvsem v parlamentu ali na televizijskih soočenjih. Določena bo s tem, ali bomo kot družba znali ponovno ustvariti kulturo odgovornosti, meritokracije, ustvarjalnosti in poguma. Kajti države dolgoročno ne propadejo zato, ker nimajo potenciala. Propadejo takrat, ko izgubijo voljo, da bi svoj potencial zares uporabile.
…
Kratka biografija
Dr. Rok Spruk je izredni profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer deluje na katedri za ekonomijo. Doktorat iz kvantitativne ekonomske zgodovine je pridobil na Univerzi Utrecht. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na gospodarsko rast, politično ekonomijo, institucije, produktivnost, pravo in ekonomijo ter dolgoročne učinke političnih in institucionalnih šokov na razvoj držav.
Objavlja v zelo uglednih mednarodnih znanstvenih revijah s področja ekonomije, prava in politične ekonomije ter sodeluje pri raziskovalnih projektih in strokovnih analizah za evropske institucije. V raziskavah uporablja sodobne kvantitativne in ekonometrične metode, zlasti na področju vzročnega sklepanja, institucionalne ekonomije in zgodovinske analize gospodarskega razvoja. V javnosti pogosto komentira vprašanja javnih financ, produktivnosti, konkurenčnosti, institucionalnih reform in širših geopolitičnih sprememb, s poudarkom na dolgoročnih razvojnih izzivih Slovenije in Evrope.
Opomba: krajša različica intervjuja s profesorjem ekonomije dr. Rokom Sprukom je bila objavljena v tiskani izdaji Demokracije, št. 20.
