Piše: Gašper Blažič
»Majski rdeči marš« je v Sloveniji vsakoletni politični pojav, ki se navadno začne s praznovanjem 27. aprila, ki je kakor dan upora proti okupatorju, čeprav se na ta dan v resnici ni zgodilo ničesar. Sledi »protikapitalistično« praznovanje praznika dela z režimskimi sindikalisti, nato pa sledijo še obletnice, vezane na konec druge svetovne vojne ter seveda tudi obletnica smrti Josipa Broza-Tita.
Maja in junija pa se spominjamo tudi tega, kar je sledilo koncu vojne, to pa so revolucionarni pokoli tako vojnih ujetnikov kot tudi civilistov. Vendar pa dediči revolucije prav zato do onemoglosti ponavljajo svojo mantro o tem, kako je revolucionarni projekt postavil na noge samostojno slovensko državo. Med režimskimi zgodovinskimi falzifikati titoizma velja izpostaviti predvsem dva. Prvi je ta, da »dan zmage« praznujemo devetega maja, drugi pa se nanaša na prvo slovensko vlado.
No, glede Kidričeve “prve” vlade se je Levica v videoposnetku, ki ga deli na družbenih omrežjih, gladko zlagala:
Verjetno tudi z razlogom – spomnimo na leto 2005, ko so levičarji proti prvi Janševi vladi ščuvali Primorce, češ da je namerno “pozabila” na obletnico ustanovitev “prve slovenske” vlade, dejansko Kidričeve totalitarne vlade.
No, govornik na videu je seveda Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo, desna (ali leva, kakor vzamete) roka Aste Vrečko. Več o njem TUKAJ.
Prva slovenska vlada ni Kidričeva!
Poglejmo bolj natančno. Vladajoča elita trdi, da je bila prva slovenska vlada ustanovljena petega maja 1945 v Ajdovščini, čeprav niti Wikipedia ne podpira tega podatka. Takrat je namreč slovenski narodno-osvobodilni odbor ustanovil vlado in na njeno čelo imenoval revolucionarja Borisa Kidriča, enega od arhitektov slovenske komunistične revolucije, ki je v svojih pismih že leta 1941 ukazoval poboje razrednih sovražnikov. V tej vladi je bil sicer prvotno minister za promet član Slovenske ljudske stranke Franc Snoj, a ne za dolgo. Snoj je bil sicer med vojno v Londonu in tudi zagovornik tega, da se domobranska vojska pridruži partizanom v uporu proti okupatorju, a očitno je bil povsem napačno obveščen o razmerah v domovini, tako kot vsi člani kraljeve vlade, ki se je leta 1941 umaknila v tujino, saj bi okupatorji njene člane takoj likvidirali.
Vse informacije, ki so pritekale iz Jugoslavije v London, pa je »filtrirala« Kominterna, posledica tega pa je bila, da so bili tako zavezniki kot člani jugoslovanske kraljeve vlade povsem napačno obveščeni o tem, kaj se v resnici dogaja. Posledica tega je bil tudi razvpiti sporazum med Josipom Brozom Titom in Ivanom Šubašićem, ki je zahodne zaveznike dokončno spravil na stran partizanov, vendar v prepričanju, da bo povojna Jugoslavija vendarle demokratična. Kar pa se ni zgodilo. Britanski premier Winston Churchill je spoznal, da ga je Tito prevaral – o tem je založba Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija, pred časom izdala tudi knjigo.
Kako so uničili edinega Kidričevega nekomunističnega ministra
Ko je minil prvi val revolucionarne morije, so se titoisti dve leti po vojni spravili še na t. i. angleške vohune. Že omenjeni minister Snoj je naivno pričakoval, da bo ob sodelovanju s Črtomirjem Nagodetom znotraj OF ustanovil novo stranko, prav tako je nasprotoval poboju vojnih ujetnikov brez sojenja. Leta 1947 so Snoja obsodili na Nagodetovem procesu, tako kot Ljuba Sirca in Angelo Vode. Snoj je dobil osem let strogega zapora s prisilnim delom ter odvzemom državljanskih pravic, izpustili so ga po štirih letih. Umrl je leta 1962 v starosti 60 let. Ne glede na to, da je sodeloval z OF, mu to ni pomagalo, saj so ga revolucionarji »vrgli čez ramo« in ga tako rekoč uničili. O tem, kaj je počel Snoj po izpustitvi, ne poroča noben njegov življenjepis, sklepamo lahko, da je preostanek življenja preživel v bednih razmerah in težko bolan. Tudi zato je težko reči, da je bila vlada, ustanovljena leta 1945 v Ajdovščini, sploh »slovenska«. Nasprotno – šlo je za revolucionarno hunto.
Josip Pogačnik, prvi slovenski premier
In katera je bila resnična prva slovenska vlada? Ustanovljena je bila jeseni 1918 ob nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, torej v nekdanjem južnoslovanskem delu razpadle habsburške monarhije. Njen predsednik je bil Josip Pogačnik, čeprav na položaju ni ostal dolgo. Po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo je namreč 1. decembra 1918 nastala centralistično naravnana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovensko narodno vlado pod vodstvom Pogačnika so razpustili ter januarja 1919 nastavili deželno vlado, ki jo je vodil dotedanji notranji minister v Pogačnikovi vladi dr. Janko Brejc, o katerem je dr. Andrej Rahten pred leti izdal obsežno monografijo.
Leta 1945 je obstajala tudi demokratična vlada
Seveda za sedanjo vladajočo elito ter za režimske zgodovinarje ta del zgodovine ne obstaja, pač pa kot začetek slovenskega parlamentarizma predstavljajo t. i. zbor kočevskih odposlancev, na katerem so komunisti utemeljili svojo paradržavo. Češ, šlo naj bi za prvi slovenski parlament, ki naj bi predstavljal podlago za vlado, ki jo je v Ajdovščini ustanovil Kidrič. No, precej nenavadno, ker Primorska je bila takrat formalno še del Italije, čeprav so partizani bojda v tem času že osvobodili Trst ter večji del Primorske. Vendar tudi že posejali to ozemlje z množičnimi grobišči v kraških jamah (t. i. fojbe). V katerih pa so bili žrtve vseh narodnosti, Slovenci še bolj kot Italijani.
Že dva dni pred ustanovitvijo Kidričeve vlade, torej 3. maja 1945, pa se je v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani sestal t. i. Narodni odbor za Slovenijo, torej slovenski parlament, ki je bil v času vojne suspendiran. Takratni premier je postal dr. Jože Basaj. Vendar pa Narodni odbor ni mogel prevzeti efektivne oblasti, saj je bilo za kaj takega že prepozno, komunistična revolucija se je že preveč okrepila in imela tudi podporo Zahoda, ki je sodeloval s Stalinom in Titom. Dejansko je bilo za prevzem oblasti že prepozno in tudi nemogoče, da bi lahko preprečili pohod titoizma na oblast – tudi zaradi podpore Zahoda Titu, ki je potreboval vrnitev vojnih ujetnikov s Koroške. Šele ko jih je dobil, je začel z vojno proti “angleškim vohunom”, kar je pripeljalo do že omenjenih montiranih procesov.
Toliko o tem, kdo je vodil prvo slovensko vlado in kdo je prvi slovenski premier. Zagotovo to ni Boris Kidrič, pa se lahko Tanja Fajon še tisočkrat pokloni pred njegovim kipom. Je pa zagotovo res to, da so imeli nacisti in komunisti v slovenskem demokratičnem taboru skupnega sovražnika. V začetku leta 1945 so namreč nacisti deportirali domobranske častnike (med njimi Ernesta Peterlina), ki naj bi bili del tajne protinemške mreže, v Dachau, preživele taboriščnike pa so komunisti nato iz Dachaua pripeljali v Jugoslavijo, jih na t. i. božičnem procesu obsodili na smrt ter pobili (več TUKAJ).
»Dan zmage« po sovjetsko
Še ena potvorba, na katero se zelo rad sklicuje tudi najbolj slavni slovenski odlikovanec »novega Stalina« Vladimirja Putina, namreč Zoran Janković, pa je t. i. dan zmage. V času komunistične Jugoslavije smo ga praznovali 9. maja. Vendar je nacistična Nemčija kapitulacijo podpisala že dan prej, 8. maja 1945, užaljeni Stalin pa je zahteval, da Nemci »ponovijo vajo« dan kasneje še s Sovjeti. Od tedaj Evropa praznuje dan zmage 8. maja, Sovjetska zveza in njene vazalske države (med njimi Jugoslavija) pa 9. maja. Zahod oz. velika večina Evrope tako svoj dan zmage proti nacizmu slavi 8. maja, Ruska federacija pa 9. maja. Ta dan pa je za EU predvsem osrednji praznik zaradi objave Schumanove deklaracije leta 1950, kar predstavlja temelj ideje Evropske unije.
To dejstvo Janković in tudi psevdo-levičarska propaganda vedno znova zamolči in s tem ustvarja vtis, da je EU nastala na temelju komunističnega »dneva zmage«. Tako ali tako pa je jasno, da je dosedanji premier Robert Golob v prvi vrsti Jankovićev vazal.
Jasno pa je predvsem, da je tovrstno pačenje zgodovine predvsem sredstvo za ustvarjanje t. i. navidezne resničnosti, preko katere lahko tranzicijska levica obvladuje javno mnenje.
