Piše: Spletni časopis
Povsem nekritično je stanje svobode medijev v državi, kjer je večina novinarjev zaposlenih v medijih v državni lasti, ocenila predsednica republike Nataša Pirc Musar.
“Državni medij je pod neposrednim vplivom oblasti in služi predvsem njenim interesom – tak model ni združljiv z demokratičnimi standardi,” je Nataša Pirc Musar kritizirala idejo Resni.ce, da bi ukinili prispevek za RTV in namesto tega ta državni medij plačevali iz proračuna. Težava je, da je predsednica ob tej ugotovitvi povsem zamolči, da se dejansko podrejanje pod krinko “javnega interesa” že štiri leta dogaja pred očmi nas vseh.
Predsednica v preteklosti in tokrat ni obsodila politične čistke na RTV SLO, ko je levo sredinska koalicija predčasno odstavila vse nadzornike, programske svetnike, najpomembnejše urednike in direktorje RTV SLO. Državni medij RTV SLO nam opisuje kot javni, kar je zloraba termina, kakršno lahko spremljamo tudi v zdravstvu, kjer politiki z leve za javne razglašajo le državne zdravstvene ustanove.
Pirc Musarjeve zadnja leta niso zmotile niti čistke na državnem Siol.net, kjer so v času vlade Roberta Goloba kar dvakrat predčasno zamenjali odgovorne urednike in direktorje, zadnji direktor Roland Žel je prišel kar iz obrambnega ministrstva. Povrhu pa so ta medij v lasti državnega Telekoma v predvolilnem obdobju uporabili tako, da je za Goloba in Svobodo reklamne članke o raziskavah Valicona, ki ga je v preteklosti plačeval GEN-I., pisala prej piarovka obrambnega ministrstva Mateja Trunk Hrvatin, ki so jo v državni medij iz vlade prerazporedili za novinarko. Pri tej propagandni dejavnosti ji je s komentarji pomagal dekan FDV Samo Uhan, ki bi moral prvi protestirati proti zlorabi državnega medija in koruptivnemu ravnanju, ko novinarsko delo opravljajo kar vladni piarovci. Veliko bolj kritično od predsednice je bilo združenje novinarjev in publicistov, ki je zapisalo:
“V Združenju novinarjev in publicistov ugotavljamo, da se stanje na področju medijev v zadnjem letu ni bistveno spremenilo. Lani sprejeti zakon je sicer poleg mnogih slabih rešitev prinesel tudi nekatere pozitivne, a te v praksi za zdaj niso zaživele. Tako smo še vedno priča izigravanju protimonopolne zakonodaje s strani nekaterih podjetij in posameznikov, ki so blizu odhajajoči vladajoči politiki in so bili prisesani na državne razpise in podpore. V zvezi s tem smo v ZNP med drugim v preteklosti že opozarjali predvsem na monopol, ki ga je na področju medijev zgradil Martin Odlazek. Vladajoča politika je v zadnjem letu še okrepila politični nadzor nad RTV Slovenija. Posledica so bili hudi pritiski in predvolilno utišanje oddaje Tarča, obračun z nekaterimi uredniki in novinarji ter enostranska izbira gostov v informativnih oddajah RTV Slovenija. Slednje je vrhunec doseglo v povolilni oddaji, kjer so volitve komentirali kar štirje komentatorji, ki so v preteklosti praviloma izražali politični levici naklonjena stališča. V zadnjem letu si je vladajoča politika še dodatno podredila portal Siol. Položaj na medijskem področju so še dodatno poslabšale nekatere slabe rešitve medijskega zakona. Med drugim rešitev, ki vplivneže izenačuje z mediji, in rešitev, s katerimi država bogato financira velike medijske hiše, ki se niso sposobne prilagoditi razmeram na trgu, z nerazumnimi pogoji pa omejuje financiranje manjših na novo nastajajočih medijev, kar ne prispeva k pluralnosti medijskega prostora. Glede na vse omenjeno bo v prihodnje potrebno prevetriti zakon o RTV Slovenija z namenom, da se zagotovi večja pluralnost, drugače urediti očitno neučinkovito odkrivanje in razbijanje monopolov na področju medijev ter spremeniti način finančne podpore medijem.
Upravni odbor ZNP; 3. maj 2026″
Pirc Musarjeva, ki je bila pred politično kariero novinarka, piarovka vrhovnega sodišča in odvetnica, neuspešno pa je kandidirala tudi za generalno direktorico RTV SLO, kjer ji je uspelo dobiti 70.000 evrov odškodnine po poravnavi z nekdanjim direktorjem RTV SLO Igorjem Kaduncem, ker so njeno izvolitev razveljavili, je zapisala:
“Brez svobodnih, odgovornih in profesionalnih medijev ni mogoče zagotoviti obveščenih državljank in državljanov, ni mogoče nadzirati oblasti in ni mogoče graditi zaupanja v institucije. Zaradi populističnih nepremišljenih napovedi o ukinjanju RTV prispevka si moramo zato ob letošnjem svetovnem dnevu medijev zastaviti nevarno vprašanje: kdo in kako bo zagotavljal neodvisno, kakovostno in vsem dostopno javno informiranje, orkester, oddaje o kulturi, oddaje za gluhe, servis za obe manjšini, vzdrževanje in hranjenje rtv arhiva, mladinski in otroški program, izobraževalne vsebine, prenose državnih proslav … naj nadaljujem? Večine tega na komercialnih medijih ni. Ker se ne izplača. Za odgovor na to vprašanje je pomembno razumeti razliko med različnimi vrstami medijev. Javni medij deluje v interesu javnosti – njegovo poslanstvo je zagotavljati verodostojne informacije in vse zgoraj naštete vsebine. Tam mora biti prostor za pluralno razpravo. Financiranje, kot je RTV prispevek, ni namenjeno oblasti in ni nepotreben strošek prebivalca. Namenjen je zaščiti uredniške in institucionalne neodvisnosti pred političnimi in kapitalskimi pritiski. Državni medij pa je pod neposrednim vplivom oblasti in služi predvsem njenim interesom – tak model ni združljiv z demokratičnimi standardi, ki jih zagovarjamo. Bi si ga pa kdo morda želel. Komercialni mediji delujejo na trgu in so pomemben del medijskega prostora, vendar jih vodijo predvsem poslovni interesi, kar pomeni, da ne morejo in ne smejo nadomestiti javnega servisa. Prav zato so na videz enostavne rešitve, ki obljubljajo ukinitev stabilnih virov financiranja javnih medijev, zelo nevarne. Brez ustreznega, sistemsko urejenega financiranja javni medij ne postane bolj svoboden – nasprotno, postane bolj ranljiv. Ranljiv za politične pritiske, za kapitalske interese in za kratkoročne odločitve, ki ne sledijo javnemu interesu. Ob tem naj spomnim na besede francoskega pisatelja Alberta Camusa: »Svoboden tisk je lahko seveda dober ali slab, a zagotovo brez svobode tisk ne bo nič drugega kot slab.« Ta misel danes zveni še posebej aktualno. Svoboda medijev ni samoumevna in ni dana enkrat za vselej. Je odgovornost, ki jo moramo kot družba vsak dan znova varovati. Slovenija potrebuje močne, neodvisne in raznolike medije. Potrebuje javni medij, ki je zavezan strokovnosti, preverjanju dejstev in javnemu interesu. In potrebuje politično zrelost, ki presega kratkoročne populistične koristi. Na svetovni dan svobode medijev zato pozivam k premišljenemu, odgovornemu in vključujočemu dialogu o prihodnosti medijskega prostora. To ni vprašanje enega prispevka ali ene institucije – to je vprašanje kakovosti naše demokracije.”
