Piše: A. H. (Nova24tv)
Čeprav sta Španija in Poljska podobno veliki državi, se statistika posilstev med državama močno razlikuje. Razlika je namreč več kot 500-odstotna.
Graf portala Visegrad24 prikazuje trend stopnje prijavljenih posilstev na 100.000 prebivalcev v obdobju 2013–2023 za Španijo in Poljsko po uradnih podatkih specializirane agencije Združenih narodov United Nations Office on Drugs and Crime (Urad Združenih narodov za droge in kriminal). Medtem ko se je trend v obdobju let 2013–2017 med državama le malo razlikoval, pa je mogoče videti, da se je razlika od leta 2018 začela vidno povečevati, še zlasti pa po letu 2021.
Leta 2023 je mogoče opaziti najbolj ekstremno razliko med državama. Medtem ko je bilo v Španiji zabeleženih 4.890 posilstev (10,206 na 100.000 prebivalcev), jih je bilo na Poljskem le 499 (1,287 na 100.000 prebivalcev).
(Vir: X)
Na tem mestu se človeku seveda upravičeno pojavi vprašanje, kaj Španci delajo narobe. A kot je znano, ima Španija od leta 2018, torej od takrat, ko se je začela razlika med Španijo in Poljsko vidno povečevati, na oblasti socialista Pedra Sáncheza, za katerega je značilna odprta migracijska politika. Sam je namreč prepričan, da država, ki jo vodi, predstavlja državo priložnosti, ki potrebuje migrante.
Človek se lahko vpraša, kako se bo razlika med državama spreminjala v prihodnje, zlasti če vzamemo v obzir, da se je sredi aprila socialistična španska vlada odločila naenkrat legalizirati pol milijona migrantov z utemeljitvijo, da država potrebuje novo delovno silo. Sánchez je poudaril, da gre tukaj predvsem za akt normalizacije, “priznanje realnosti skoraj pol milijona ljudi, ki že sestavljajo del njihovega vsakdanjika”. “Ta regularizacija ni samo akt pravičnosti. Je tudi nujnost. Španija, tako kot druge evropske države, se stara. Brez novih ljudi, ki delajo in prispevajo, naša blaginja zastane, naša sposobnost inoviranja oslabi in naši javni servisi – zdravstvo, šolstvo – trpijo”, je vztrajal. Zaradi začetka obsežnega postopka so pred registrskimi uradi in začasnimi centri po vsej državi nastale dolge vrste.
Medtem pa so na ravni Evropske unije vendarle prišli do spoznanja, da so nujno potrebne spremembe migracijske in azilne politike. Evropski parlament je namreč šel v smer zaostrovanja pogojev za podelitev azila in v razširitev nabora držav, kamor bo nezakonite migrante mogoče vračati.
