Sodne farse kot orožje globoke države

Piše: Anamarija Novak (Nova24tv)

Ob vsakem ključnem političnem premiku v Sloveniji  se zgodi nekaj, kar daleč presega naključje. Ko se po volitvah odvijajo pogajanja o novi vladi, ko se razmerja moči še oblikujejo in ko je vsaka poteza lahko odločilna, se načrtno dogajajo pravosodni konstrukti.

Na Višjem sodišču v Kopru bo 28. maja 2026 potekala javna pritožbena seja v zadevi Trenta. In seveda ni naključje, da se to dogaja prav zdaj. Gre za “vpoklic sodišča v postopek sestavljanja vlade”, kot je slikovito dejal Aleš Primc. V ozadju pa se znova pojavlja stari znanec umazanih operacij Drago Kos, ki v kontekstu nove afere Black Cube na Odmevih cinično razlaga, da pri dokazovanju kaznivega dejanja “indici še niso dokazi”.

Afera Trenta – tipičen kafkovski proces

Zadeva Trenta je eden najbolj bizarnih in dolgotrajnih sodnih procesov v zgodovini samostojne Slovenije, ki Janeza Janšo znova potiska v sodne dvorane v okviru postopka, ki ga mnogi analitiki upravičeno označujejo za tipičen kafkovski proces. Spomnimo: 18. aprila 2025 so bili Janez Janša, Branko Kastelic in Klemen Gantar na celjskem okrožnem sodišču oproščeni, vendar se je tožilstvo pod taktirko Boštjana Valenčiča s Specializiranega državnega tožilstva (SDT) decembra 2025 na sodbo pritožilo. Če se bo koprsko višje sodišče odločilo vrniti zadevo v ponovno sojenje, bo to pomenilo, da končnega epiloga ne bo, saj zadeva prihodnje leto zastara. Če se vrnemo na začetek zgodbe: Janez Janša je že kmalu po osamosvojitvi kupil posestvo v Trenti (Tonderjeva domačija) in ga kasneje prodal po višji ceni zaradi sprememb v EU in pritiska Italije na nepremičninski trg v Posočju. Globoka država je to uporabila kot »dokaz« za korupcijo. Najprej je zadevo poganjal Goran Klemenčič s poročilom KPK, ki je neposredno pripomoglo k padcu druge Janševe vlade.

Sojenje se je začelo celo takrat, ko je bil Janša v nezakonitem zaporu zaradi afere Patria. Cenitve so bile lažne, fotografije poškodovanih objektov pa so prikazovale stanje leta po prodaji. Pri tem se zastavlja ključno vprašanje, kako je mogoče, da lahko vsi dražje prodajo nepremičnino, samo Janez Janša bi moral nepremičnino prodati ceneje, kot jo je kupil. Sogovorniki iz odvetniških vrst ob tem opozarjajo, da je nenavadno tudi to, da se takšnega primera loteva SDT z dvema tožilcema, kot da bi šlo za »glomazno« zadevo. Hkrati pa SDT ni sposobno procesirati zadeve Litijska, kjer so se glavni akterji izognili pregonu. Da je vse še bolj bizarno, se v zgodbi Trenta pojavlja ista cenilka Breda Zorko kot v zadevi Litijski. Namen torej ni pravica, temveč trajajoč proces, ki paralizira političnega nasprotnika v času, ko se odloča o usodi države.

Najprej diskreditacija, nato likvidacija

Celoten mehanizem tega uničevanja najbolje povzema krilatica zadnjega partijskega šefa, ki je postala naslov prelomne analize: “Najprej diskreditacija, nato likvidacija.” To je preizkušen model, po katerem se tarčo najprej sistematično medijsko očrni, razčloveči in prikaže kot sovražnika ljudstva, nato pa se s pomočjo zvestih »janičarjev« v pravosodju sproži postopek za njeno politično odstranitev. Pri Janezu Janši ne govorimo o enem incidentu, temveč o neverjetni seriji (okrog 200) različnih upravnih, političnih in sodnih ukrepov. Od afere JBTZ do danes se vzorec ponavlja: ko Janša predstavlja grožnjo tranzicijskim monopolom, se kolesje zavrti. V zadevi Trenta je globoka država uporabila Janšev nakup Tonderjeve domačije kot »dokaz« za korupcijo, čeprav so cenitve temeljile na lažnih fotografijah poškodovanih objektov, posnetih leta po dejanski prodaji.

Vrnitev “operativca” Draga Kosa

V tem kontekstu je tudi vrnitev Draga Kosa, glavnega operativca iz sramotnih afer Patria in Depala vas, več kot zgovorna. Kos, ki zdaj na javni televiziji tvezi o »indicih«, je svojo kariero zgradil prav na procesih brez dokazov. Njegova ponovna aktivacija v aferi Black Cube, kjer sodeluje z novinarjem Mladine Borutom Mekino, razkriva cinizem akterjev, ki so pravno državo že večkrat poteptali. Mekina tukaj figurativno nadomešča Blaža Zgago pri operacijah »izvoza« konstruktov v tujino. Da bi takšne zgodbe dobile domovinsko pravico, pa je nujen popoln nadzor nad RTV Sl

Po poročanju Požareporta zato ni naključje, da se je pred kratkim zgodil transfer novinarja Žige Bonče s POP TV neposredno na javno RTV. Bonča, sin politično zanesljive novinarke Brede Štivan Bonča, je spomladi 2026 čez noč postal voditelj Odmevov. Na informativnem programu depolitizirane TVS so namreč za povolilno mešetarjenje nujno potrebovali mlajši obraz, saj javnost iztrošenem aktivistkam tranzicijske levice, kot sta Tanja Starič ali Tanja Gobec, ne verjame več. Nastop Draga Kosa pri Bonči v Odmevih je profesor Miro Haček označil za “enega najbolj bizarnih pogovorov na javni TV od osamosvojitve” in dodal, da je “nervoza očitno res izjemna”.

Afera Patria: arhitekti pravosodnega pogroma

Vsa ta dogajanja neizogibno vlečejo vzporednice z anatomijo afere Patria. Tu ne smemo spregledati ključne vloge takratnega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja. Fišer, človek z mračno preteklostjo iz nekdanjega režima, je bil tisti, ki je po odhodu tožilke Branke Zobec Hrastar vodenje zadeve Patria osebno zaupal Andreju Ferlincu, takratnemu vrhovnemu državnemu tožilcu. Fišerjeva izbira Ferlinca ni bila naključna – potrebovali so operativca, ki bo brez pomislekov zastopal obtožnico, utemeljeno na »neugotovljenem času in kraju ter na neugotovljen način«. Ferlinc je pod Fišerjevim patronatom nenavadno zastopal obtožnico celo na najnižji stopnji sojenja, kar je v pravosodni praksi izjemno redko in jasno kaže na politično težo naloge. Fišer je s svojo funkcijo zagotavljal institucionalno kritje za proces, ki ga je ustavno sodišče kasneje, leta 2015, soglasno razveljavilo zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic. Spomnimo. Sodni del te sramote je na prvi stopnji zacementirala okrajna sodnica Barbara Klajnšek z izrekom obsodilne sodbe junija 2013. Na Višjem sodišču v Ljubljani je obsodbo potrdil senat v sestavi Milan Štrukelj, Jernej Potočar in Stanka Živič. Na najvišji stopnji pa je ključno vlogo odigral takratni predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Po razveljavitvi na ustavnem sodišču je na sceno stopila ljubljanska okrajna sodnica Tanja Lombar Jenko, ki je postopek ustavila z zastaranjem, s čimer je bilo preprečeno vsebinsko odločanje v zadevi Patria.

Politično kontaminirano tožilstvo

In če se vrnemo k aferi Trenta: eno najbolj spornih poglavij te zadeve je njena nenavadna selitev na Višje sodišče v Kopru. Iskanje »pravega« senata v Kopru je strateška poteza globoke države, saj je obalno pravosodje znano po svoji vpetosti v neformalna omrežja stare SDV. Hkrati je celotno institucijo SDT do nedavnega vodila višja državna tožilka Darja Šlibar, katere hči Nika Podakar je aktivna v Gibanju Svoboda. Ta družinska politična povezava postavlja pod vprašaj videz nepristranskosti tožilstva, ki ga v zadevi Trenta zastopata višja državna tožilca Boštjan Valenčič in Luka Moljk – slednji od marca začasno vodi SDT.

Ti tožilci ustvarjajo videz delovanja političnih komisarjev, ki z zavestnim zavlačevanjem vzdržujejo procesni pritisk. Pravni strokovnjaki pri tem opozarjajo – razpis pritožbene seje ravno konec maja je brutalen poseg v politično stabilnost države. Analitiki poudarjajo, da takšno »tempiranje« sodnih odločitev spodkopava zaupanje v pravno državo. Nervoza, ki jo opaža profesor Haček, le še potrjuje, da globoka država uporablja zadnje adute za preprečitev vrnitve demokratičnih sil na oblast.

TABELA 1: Kronologija političnih »vpoklicev« in ključni akterji

TABELA2: Analitična primerjava: Trenta vs. Litijska (dvojna merila tožilstva)