Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Dogajanje okoli gradnje kanala C0 v Ljubljani ni več lokalni spor. To je alarm za celotno državo. To je trenutek, ko se moramo vprašati: ali pravna država v Sloveniji še obstaja, ali pa obstaja samo še za nekatere?
Primer bratov Jernejc ni več zgolj incident. Če drži, da sta bila na lastni zemlji fizično napadena, nato pa še kaznovana, medtem ko nasilje ostaja brez jasnih posledic, potem ne govorimo več o napaki, govorimo o sistemskem zdrsu. O nevarnem precedensu.
Na to je opozorila tudi poslanka Anja Bah Žibert, ki je policiji postavila vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsi: ali zakon velja za vse, ali pa se pri določenih ljudeh preprosto ustavi?
Če institucije ob takih primerih molčijo ali reagirajo selektivno, s tem pošiljajo jasno sporočilo: pravila niso enaka za vse. In to je najhitrejša pot v razkroj pravne države.
Zato so vprašanja danes bolj ostra kot kadarkoli:
Kdo bo naredil red, če ga tisti, ki imajo monopol nad silo, ne zagotavljajo?
Kdo bo vzpostavil zakonito, nepristransko policijo, če se izgubi zaupanje v njeno delovanje?
Kdo bo kaznoval kršitelje, če institucije same delujejo, kot da odgovornosti ni?
Policija obstaja zato, da ščiti državljane, ne da ustvarja vtis, da so nekateri nedotakljivi. Če se utrdi občutek, da so oškodovanci kaznovani, nasilje pa tolerirano, potem to ni več vprašanje posameznega postopka, ampak vprašanje legitimnosti sistema.
Odgovornost nosi tudi politični vrh lokalne oblasti, vključno z županom Zoranom Jankovićem. Standard bi moral biti jasen: zakonitost, transparentnost in ničelna toleranca do nasilja. Vse drugo odpira prostor dvomu, nezaupanju in upravičenemu ogorčenju javnosti.
In še eno vprašanje, ki ga ne moremo več potisniti na stran:
Zakaj dopuščamo varnostne službe, ki namesto reda izvajajo silo?
Če varnostniki prekoračujejo pooblastila, to ni “incident” to je kršitev, ki zahteva takojšnjo in jasno sankcijo. Brez izgovorov. Brez zavlačevanja.
Ta primer je prelomnica. Če ne bo jasnega, zakonitega in transparentnega epiloga, se lahko zgodi še hujše: nadaljnje spodkopavanje zaupanja v državo, kjer ljudje ne verjamejo več, da jih institucije ščitijo.
Zato je odgovornost tudi na državni ravni. Če bo nova oblast ob takih primerih oklevala, bo prevzela del odgovornosti za nadaljnji razkroj standardov pravne države. Ne ukrepanje danes pomeni večje posledice jutri.
V demokraciji red ne temelji na strahu ali moči posameznikov, temveč na zaupanju v institucije. Ko to zaupanje razpade, ga je izjemno težko ponovno zgraditi.
Vprašanje torej ni več, kdo ima prav v tem konkretnem primeru.
Vprašanje je: koliko takih primerov si država še lahko privošči, preden izgubi nadzor nad lastnimi pravili?
