Piše: Mitja Iršič
Ponavlja se zgodovina. Krhke desnosredinske stranke prej kot slej naletijo na resničnost slovenskega volilnega telesa. Če v morju na zgoščenem prostoru plava 100 ljudi in vržeš kamen, bo verjetnost, da bo padel na glavo levičarja, okrog 65-odstotna. To bridko resnico so leta 2012 spoznali v Državljanski listi Gregorja Viranta, danes pa to spoznavajo Demokrati.
Prvouvrščeni poslanec Logarjevih Demokratov, Robert Potnik, namreč za Večer že daje signale, da bi rad še naprej ohranil hegemonijo Golobove skorumpirane vlade toksičnega trojčka, le z dodatno prtljago: želi si vlado dveh levih in dveh desnih strank (po formuli GS + SD + trojček NSi + Demokrati). Obstaja velik dvom, da so ljudje volili za Demokrate in njihove kandidate zato, da bi še štiri leta gledali Gibanje Svoboda in Socialne demokrate, ne le zaradi prisluhov, ampak tudi zaradi splošne stagnacije celotne države in njenih podsistemov v zadnjih štirih letih.
Podjetnik, ki želi nadaljnjo hegemonijo stranke visokih davkov?
Potnik sicer sebe predstavlja kot podjetnika, čeprav mu tudi politika ni tuja, saj je opravljal funkcijo podžupana občine Radlje ob Dravi. O njem javnost pred izvolitvijo in zadnjimi “svobodnjaškimi” izjavami ni vedela veliko, razen to, da ga je v zvezi s spornimi posli preiskovalo Računsko sodišče. Ob svoji predstavitvi na domači strani Demokratov je povedal, da Slovenija potrebuje “manj birokracije, več sodelovanja in konkretne rešitve ter da se zavzema za enakomeren razvoj vseh regij, močno gospodarstvo in okolje, kjer imajo priložnost tako mladi kot starejši.”
To so vsekakor hvalevredne vrednote, ki se brez težav zlivajo v desnosredinski prostor, kamor bojda Demokrati spadajo, zato je še toliko bolj čudno, da njihov novopečeni poslanec navija za status quo, kjer bi glavno besedo še vedno imela stranka, ki je praktično sestrična skrajno leve stranke Levica (stranka, ki je Sloveniji prinesla višje davke, več birokracije, nagajanje produktivnim delom slovenske družbe, da o hudih sumih korupcije sploh ne govorimo).
Kaj torej Roberta Potnika žene v takšno bizarno politično stališče? Sam pravi, da večkrat dnevno dobiva SMS-e “Samo ne v levo” in “Samo ne v desno”. “To je ravno zato, ker je premalo vsebine, ampak preveč delitev,” je postavil diagnozo. To je vsekakor res – politika obrazov je v Sloveniji vsekakor preveč pomembna in povsem zasenči vsebino. Ampak zakaj bi Potnik šel od te ugotovitve pa do zaključka, da je zaradi tega potrebno ustvariti koalicijo, kjer ima hegemonijo stranka brez programa, ki je v štirih letih povsem izčrpala slovensko gospodarstvo in jo gospodarstveniki že dolgo vidijo kot coklo za razvoj Slovenije in prosperiteto Slovencev?
Se ponavlja zgodba Državljanske liste?
Dejanske programske logike tu enostavno ni. Edini razlog, ki lahko v tem trenutku razloži takšno stališče, je naravna afiniteta kandidata do ene specifične ideologije. To je nazadnje spoznala Državljanska lista Gregorja Viranta leta 2012, ki je prišla v parlament z obljubo neke nove desne politike, ki je blizu avstrijski ekonomski šoli (to je obetal predvsem pomemben član stranke Janez Šuštaršič, ki je v Janševi vladi bil minister), nato pa je šla v koalicijo z “Jankovićevo” Alenko Bratušek, ostalo pa je zgodovina.
Spoznal je, da je v Sloveniji težko sestaviti stranko, v kateri ne bi bilo levičarjev, ki so levičarji ne iz programskih, ampak ideoloških vzgibov. Stranke so vendarle ljudje. Ljudi pa je potrebno črpati iz lokalnih okolij. Pogovor s povprečnim Slovencem v kavarni pa hitro daje vedeti, da smo Slovenci (ne glede na to, katerega politika imamo radi in koga volimo) ideološko pretežno levo usmerjeni. Vsaka nova stranka bo refleksija tega.
Če je Potnik levičar ali desničar, ne vemo. Vsekakor pa njegove proklamacije v časniku Večer, kjer navija za novo vlado Roberta Goloba, težko razumemo drugače kot ideološki vzgib nad programskimi pomisleki. Naslednje vprašanje je nato logično: koliko takšnih političnih “potnikov” je v Logarjevih Demokratih? V Državljanski listi jih je bilo cel kup takih.
