Se pogleda zjutraj v ogledalo,
kaj, se vpraša, bi specializiral,
koga bi najlaže imitiral,
kaj bi se igrati zlahka dalo.
Se pogleda, je ideja čista,
kakor solza mu na glavo kane,
poravna se, od zrcala vstane:
danes zaigral bo okulista.
Tu ne bo mu treba sploh igrati,
še naprej kot prej bo križem gledal,
diagnozo končno napovedal:
slep za svet, ni tu kaj pomagati.
Treba res ni koeficienta,
da še drugo mnenje se izrazi,
vsak od daleč namreč že opazi,
da za resnega gre pacienta.
Če že doktor ni in ne magister,
vloga nova mu je dodeljena,
lahka zanj kot še doslej nobena,
je bolnik in zdravstveni minister.