V Sloveniji je ponovno prišlo v ospredje vprašanje evtanazije. Tokrat zaradi smrti 20-letnice, ki je umrla zaradi raka, čeprav je njena družina zbirala denar za njeno evtanazijo v Belgiji. Na drugi strani imamo novo peticijo, ki poziva k zakonski ureditvi evtanazije v Sloveniji, ki jo je do sedaj podpisalo nekaj čez 3.800 ljudi. Evtanazijo tako spodbuja levi del politike in medijev, ki nimajo idej za nujno potrebne reforme, ali pa s tovrstnimi temami zamegljujejo iz neba vidno korupcijo, klientelizem ter politične afere.
Prejšnji teden je doma umrla 20-letna Sanja Pertoci. Dekle je v preteklosti že premagalo raka, a se je ta, kot je pri tej bolezni pogosto, po treh letih in pol vrnil v še bolj agresivni obliki. Njena zadnja želja naj bi bila, da bi lahko umrla brez bolečin. Doma so zbirali denar, da bi ji omogočili evtanazijo v tujini, a je pred tem izdihnila.
Zgodba Pertocijeve je tragična. Ni edina, takih je še mnogo. Vsekakor lahko razumemo, kako je lahko včasih življenje naravnost preveč boleče, bolečina prehuda, trpljenje preveliko. A vprašanje evtanazije, naj se še tako slika kot vprašanje dostojne smrti, je na koncu dneva še vedno vprašanje usmrtitve.
Kaj je evtanazija, kaj asistiran samomor?
Potrebno je razlikovati med evtanazijo in asistiranim samomorom. Pri asistiranem samomoru se posameznik sam zavestno odloči za smrt, zdravnik mu v tem primeru poda strup, ki bo “pacienta” ubil po hitrem postopku, po možnosti brez bolečine. Evtanazija je po drugi strani zahteva, da zdravnik sam usmrti pacienta. Tu ne gre več zgolj za posameznikovo avtonomijo in njegovo odločanje o lastnem življenju, temveč tudi za zdravnikovo avtonomijo. To je seveda vprašanje, ki se zadnje čase pogosto zanemarja.
Evtanazija je lahko prostovoljna, kar pomeni, da je pacient dovolj priseben, da od zdravnika zahteva, da ga ta usmrti. Lahko je prisilna, kar pomeni, da je pacient dovolj priseben, da bi odločal, a se o njegovi usmrtitvi ne posvetuje z njim. Lahko je neprostovoljna, če pacient ni dovolj priseben, da bi lahko sam sprejel odločitev o lastni usmrtitvi.
Te dni lahko v različnih medijih beremo pismo Alenke Čurin Janžekovič, ki si želi evtanazije. Čurin Janžekovičeva že 60 let trpi za neozdravljivo boleznijo, na to temo pa je tudi gostovala v oddaji Argument na Planet TV, kjer sta svoja stališča o evtanaziji predstavila tudi nekdanji minister za zdravje Dušan Keber in Božidar Voljč, član državne komisije za medicinsko etiko.
Čurin Janžekovičeva vidi v evtanaziji svoje poslanstvo
Voljč je nasprotoval evtanaziji iz etičnih razlogov, Keber jo je podpiral na podlagi argumenta posameznikove avtonomije in dostojne smrti, Čurin Janžekovičeva pa je služila kot pripomoček za zbujanje čustev pri publiki. Čurin Janžekovičeva je iz svoje bolezni ustvarila orodje, ki ga s pridom izrablja za zbujanje simpatije pri publiki. Tudi sama je v odprtem pismu javnosti priznala, da v evtanaziji vidi svoje poslanstvo. “To svojo odločitev ves čas čutim tudi kot poslanstvo. Ne želim pomagati le sebi. Želim pomagati tudi drugim. Rada bi, da združimo moči vsi, ki menimo, da imamo podoben pogled do dostojnega življenja in dostojanstvene smrti. Da združimo moči vsi, ki smo prepričani, da je to, ali bi vsaj morala biti, ena od osnovnih človekovih pravic.”
Čurin Janžekovičeve so polna usta o evtanaziji in kako si je sama želi. Pozablja pa, da bi ob prenehanju njenega trpljenja lahko trpel tisti zdravnik, ki bi jo moral usmrtiti. Njena odločitev je lahko še tako prostovoljna. Ona bo mrtva, z njeno usmrtitvijo pa bo moral živeti nekdo drug. To breme ni tako majhno in zanemarljivo, kakor ga obravnavajo podporniki evtanazije. Predstojnik Inštituta za sodno medicino prof. dr. Jože Balažic je tako povedal, da si na Nizozemskem prizadevajo, da jim tega ne bi bilo več treba počeli. Za številne zdravnike, predvsem mlajše, je to prevelika odgovornost. “En kolega mi je rekel: ’Sicer ni nobene razlike, ali ubiješ enega ali sto pacientov, ampak nahrbtnik, ki si ga s tem zadaš na svoja ramena, je izredno težak.’ Tudi to je povedal, da prenekateri kolega, kolegica, predvsem mlajši, so obupali. Nekateri so celo naredili samomore, ker pod to težo niso mogli več živeti.”
Legalizacija evtanazije bi zahtevala spremembo ustave
Evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru po slovenski ustavi (17. člen: Človekovo življenje je nedotakljivo) in veljavni pravni zakonodaji nista dovoljeni. Izvajanje katerekoli od njiju je kaznivo dejanje. V SZD in ZZS trdijo, da evtanazije ne podpira niti odbor za bioetiko pri Svetu Evrope, ki celo poudarja potrebo po organizaciji učinkovite paliativne oskrbe. “Komisija za medicinsko etiko lahko samo pove, kaj je po njenem mnenju v zvezi z evtanazijo etično sprejemljivo in kaj ne,” je poudaril Voljč, ki je opozoril, da bi spreminjanje 17. člena ustave lahko odprlo Pandorino skrinjico.
“Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot, ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja,” so zapisali v SZD v odzivu Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije na javna vprašanja v medijih, povezana z evtanazijo.