V četrtkovi Tarči na TV Slovenija so prisotni razpravljali o morebitnem prevzemu Mercatorja s strani državnih podjetij, kot sta Telekom Slovenije in Petrol, nad katerima se po vsej verjetnosti že izvajajo politični pritiski. Največ pozornosti je ponovno vzbudil Luka Mesec, ki se je osmešil s svojo ekonomsko nepismenostjo, prav tako pa je skušal prisotne prepričati, da je “nova” Levica drugačna od stare levice. Novinarka Sovdatova mu je med drugim jasno povedala, da nismo na Kubi, kjer bi država državnim podjetjem odrejala, kaj naj počnejo, prav tako pa je jasno povedala, da se je stara levica na skrivaj vmešavala v gospodarstvo, “nova” Levica pa takšne neumnosti kar javno zagovarja.
V četrtkovi Tarči na prvem programu TV Slovenija so razkrili načrte, kako protekcionistična politika skuša narediti Mercator spet slovenski, z izgovorom, da deset tisoč zaposlenih in več tisoč dobaviteljev ne bi bilo prepuščenih usodi Agrokorja. Pred njihove kamere je sicer stopil tudi Ivica Todorić, a največ pozornosti je ponovno vzbudil ekonomsko nepismeni vodja skrajne Levice Luka Mesec, ki se je celo tako osmešil, da ga je morala novinarka časnika Finance Petra Sovdat opomniti, da nismo Kuba. Vse to bi bilo smešno, če ne bi bilo zaskrbljujoče, saj ima ta stranka nadkoalicijski status, njihova izsiljevalska moč proti vladi Marjana Šarca pa je bila v zadnjem času jasno izražena. Kot vse kaže, levičarski politiki pritiskajo na državna podjetja, kot sta Telekom Slovenije in Petrol, da bi prevzela Mercator.
Kako slab lastnik podjetij, katerih storitve in dobrine sicer zagotavlja trg, je država, je jasno vidno na primeru slabega upravljanja Telekoma Slovenije. V aprila 2015, ko je izbruhnila t. i. afera Vebergate, se je cena delnice TLSG gibala tudi nad 132 evrov, v petek, 1. februarja 2019, pa je bila vredna le še okrog 62 evrov. V okviru afere Vebergate je, tudi s pomočjo vojaške obveščevalne službe in ministra za obrambo Janka Vebra, stranka globoke države Socialni demokrati Dejana Židana preprečila privatizacijo Telekoma. Ta je zdaj vreden manj kot polovico tega, kot je bil aprila 2015, po podatkih Ljubljanske borze je celotno podjetje namreč vredno le še nekaj nad 400 milijoni evrov! Kot pa vse kaže, tudi za to škodo, ki je bila prizadejana davkoplačevalcem, ne bo odgovarjal nihče, in čeprav je takratna vladajoča garnitura na volitvah pogorela, je danes sestavni del Šarčeve vlade!
To je v nasprotju s kakršnokoli ekonomsko logiko; ne samo, da ne gre za panožno sorodna podjetja, ki poleg tega nimajo nobenega razloga, da so v lasti države, povsem bizarno je, da se država ponovno ukvarja z enim izmed trgovcev, ki mu je v zadnjem desetletju sicer močno upadel tržni delež. Jasno je, da politika vidi Mercator kot še enega izmed korit, iz katerega se napajati, vse to pa bomo plačevali davkoplačevalci. Ne le, da Mercator s cenami izdelkov ni preveč konkurenčen za potrošnike in s pogoji nabave za dobavitelje, glede na svojo visoko zadolženost bi tudi predstavljal veliko breme za davkoplačevalce.
Globoka država ne namerava izpustiti gospodarstva iz objema svojih lepljivih lovk
A očitke o pritiskih na državna podjetja je minister za gospodarstvo iz vrst psevdoliberalne SMC Zdravko Počivalšek zanikal. Novinarka Sovdatova je pojasnila, da nekaj vseeno je na tem: “Ne vem, če to, kar je minister danes rekel, da se nič ne dogaja, potem gremo lahko zdaj domov. A jaz poslušam iz podjetij, ki jih je omenila v prispevku, da se na njih pritiska, da se sestankuje, da se od njih pričakuje neke analize, potem ne vem, o čem zdaj govorimo. Dopuščam možnost, da minister tega ne ve, a obstaja interes enega dela slovenske politike, kot rečem, da se to zgodi.” Prav tako je opomnila agrarnega ekonomista Aleša Kuharja, da je prav država povzročila situacijo, v kateri se Mercator nahaja danes: “Ne vem, kje vidite možnosti, da bi država sanirala Mercator. Večina podjetij, ki smo jih videli v zadnjih petnajstih letih, je prišla v težave ravno zato, ker je politika kadrovala in izvajala politične načrte z njimi. Tudi Mercator je v bistvu že dvajset let politična zgodba. Politika je pripeljala Mercator do tega, da se ponovno pogovarjamo o istih stvareh, kot smo se pred petimi ali desetimi leti.” Da se politika vendarle vmešava v podjetje, katerega dejavnost sicer zagotavlja že trg, in je vprašanje le, kolikšno mero vmešavanja so pripravljeni priznati, je bilo jasno z ministrovim odzivom na besede Sovdatove: “Okrog Mercatorja se kar nekaj dogaja, konec koncev smo lansko leto sprejeli lex Mercator, s čimer smo ga zaščitili pred insolventno mamo, pa je bilo veliko kritike na ta račun. S tem smo omogočili, da je Mercator sploh še najboljše podjetje znotraj Agrokorja. Kot minister lahko odkrito povem, da imam redne kontakte s hrvaškim prejšnjim in zdajšnjim poverjenikom za Agrokor, imel sem tudi kar nekaj komunikacije s predstavniki ruske Sberbank, s katero odkrito v zadnjem času tudi dosti direktno govorimo, na kakšen način lahko Mercatorju zagotovimo nekakšno uspešno poslovno prihodnost. Zaradi 500 milijonov dobaviteljem, zaradi 5 tisoč ljudi in zaradi milijarde in pol prometa. Na drugi strani pa se mi, kot država ne ukvarjamo s tem, kar je bilo rečeno.”
Luka Mesec se je popolnoma osmešil s svojo ekonomsko nepismenostjo
Da je Mesec iz skrajne Levice resnično popolnoma ekonomsko nepismen in tako protekcionističen, da se postavi ob bok nekaterim najhujšim nacionalističnim politikom sveta, je bilo jasno, ko je predstavil svoje načrte za Mercator: “Da bi 51-odstotno državno lastništvo potem prenesli na demografski sklad, ki bo dolgoročen lastnik, in Mercator bo imel jasno strategijo, da postane trgovska polica za slovenske izdelke in trgovec, ki bo zagotavljal prehransko varnost.” Sovdatova je bila ob tem jasna: “Zdi se mi, da gospod Mesec, takrat ko se je dogajal srž teh problemov, ki so eskalirali v tem, mogoče še ni tako zelo podrobno spremljal dogajanja v državi. Ne vem, če čisto dobro ve za sosledje. Prvič, kar bi rekla, je to, mogoče pozablja, da nismo Kuba, mi smo v delujočem gospodarstvu, skratka, ne more država državnim podjetjem dajati navodil. To ni Kuba!” Da je Mesec nevzgojen, je pokazal, ko je Sovdatovi vmes prav nesramno skakal v besedo ji skušal preprečiti, da govori, saj je bil mnenja, da njeni argumenti nisi relevantni. Mescu pa kljub vsemu ni zmanjkalo domišljije za finančni inženiring, ki bi ga vseeno v vsakem primeru financirali davkoplačevalci: “Država ima državne sklade, država ima SDH, država ustanavlja, govori se o preoblikovanju KAD-a v demografski sklad, država lahko angažira svoj kapital, da prevzame Mercator, lahko to naredi. Državni zbor sprejema strategijo upravljanja premoženja in jo lahko tudi širi.”
Račune nove in stare levice na koncu plačamo davkoplačevalci
Sovdatova je nato jasno pojasnila tudi, zakaj se je Mercator znašel v situaciji, v kakršni smo danes: “V tej situaciji smo, ker je Mercator prezadolženo podjetje in ker je Agrokor prezadolženo podjetje. Zakaj je Mercator prezadolženo podjetje? Ker je to politični projekt, v času, ko ga je vodil Zoran Janković, sicer že prej, a takrat je to eskaliralo in je bil mišljen, da postane največji trgovec, rušili so vse konkurenčne zakone, skratka, prevzemali vse trgovce kot po tekočem traku, ker je bila to politična odločitev. Zato pa je Mercator vseeno rabil neke finance in to so bila posojila. Naslednja napaka, ki jo je politika zagrešila, je bila to, da ga je prodala še dvema prezadolženima podjetjema, to sta bila Istrabenz in Pivovarna Laško.”
Mesec je skušal prisotne prepričati, da bo skrajna Levica uspešnejša od preteklih levičarskih strank, v slogu “to ni bil pravi socializem”: “Morate ločiti med staro levico, tisto pred krizo, o kateri govorite, ki se je šla tajkunske zgodbe, in novo levico – nami. Mi zagovarjamo to, kar je v državnem interesu, da se zgodi.” Sovdatova je njegov argument jasno ovrgla: “Samo ena razlika je med novo in staro levico, stara levica je to delala malo ‘podmuklo’, za določene prijatelje, vi pa te neumnosti sami transparentno poveste. A plačamo na koncu vseeno mi, davkoplačevalci!”
