Tale rima ni prav nič humorna,
v židano te voljo pač ne spravi,
židan se govornik v njej pojavi,
ki je žal podoba duhamorna.
Židovski humor zna zatežiti,
najsi tudi je tako resničen,
kar zadeva Žide, ves pravičen,
zna duha in dušo zamoriti.
Smešno je, ko se en Židek židan
na balkon povzpne, je za govorca,
sebe samega ima za norca,
zdi se kakor v spomenik zazidan.
Za svobodo, pravi, se zavzema,
nujno s tem fašizem izpostavlja,
da je tukaj, blizu, ugotavlja,
nove da oblike zgolj prevzema.
Loti v govoru ko se fašistov,
in sovražni govor ko napada,
ko pove, da ve se, kdo zdaj vlada,
v vrste novih vstopa humoristov.
Saj v besede lastne se zapleta,
ko sedanje stanje opisuje,
več sovražnika ne potrebuje,
s cofom črnim Židek sam opleta.
