1.9 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

Socialna država in 2 milijona pridnih rok, ki se jim ni bati prihodnosti

Prejšnjo sredo je z jutranjim časopisom prispela tudi položnica za pomoč ljudem v stiski, s popoldansko pošto pa še ena, samo od druge organizacije. Istega večera smo lahko na državni televiziji spremljali prenos dobrodelnega koncerta za pomoč družinam v stiski, med občinstvom pa smo zasledili tudi predsednika države. Ministrice za družino (tudi tisto v stiski) Ksenije Klampferl  ni bilo opaziti. Že v preteklih tednih se je zvrstilo kar nekaj položnic in prošenj dobrim ljudem, da pomagajo manj srečnim od sebe, zadnja, še čisto sveža, pa je bila priložena našemu občinskemu glasilu.

Slovenija je socialna država samo v tolikšni meri, v kolikor za to poskrbimo državljani sami, ko z donacijami dobrodelnim ustanovam, z zbiranjem zamaškov, s pošiljanjem sms sporočil in s projekti, kot je Botrstvo opravljamo delo, ki ga sicer pričakujemo od politikov, ki so bili izvoljeni in na dobro plačana delovna mesta postavljeni zato, da bodo delali za dobrobit ljudi, a s svojimi dejanji revščino samo še poglabljajo.

Pred 28 leti nas je takratna politika k udeležbi na plebiscitu nagovarjala s plakatom, na katerem je pisalo, da se dvema milijonoma pridnih rok ni bati prihodnosti, danes pa je situacija takšna, kot bi si jo zamislili ameriški producenti filmov z apokaliptično tematiko: revni brezposelni, revni zaposleni in revni upokojenci ter porast potreb po novih ambulantah za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Kako se je to lahko zgodilo in kdo je za to odgovoren? Nedvomno vsaka dosedanja vlada, seme propada socialne države pa je zasejala vlada sedanjega predsednika države, ko je 1.1.2012, torej v času, ko je bil premier Pahor, minister za delo Svetlik, državna sekretarka na tem ministrstvu pa Kopač Mrak, začela veljati nova sociala zakonodaja, ki je premešala karte med prejemniki socialnih transferjev, največjo škodo pa povzročila tistim, ki že tako nimajo veliko: upokojencem in brezposelnem. Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek k pokojnini sta se začela pojmovati kot vračljiva pomoč, ki se po smrti upravičenca poplača iz njegovega premoženja. Brezposelni so bili postavljeni pred zid. Denarni pomoči kot edinemu viru dohodka se niso in se ne morejo odpovedati in s stisnjenimi zobmi lahko le upajo, da bodo pomoč prejeli manj kot osemnajstkrat v 24 mesecih, kar jih bo obvarovalo pred izgubo premoženja, upokojenci pa so se problema lotili na edini možni način, z odpovedovanjem varstvenemu dodatku, s čimer se je njihov že tako nizek dohodek še drastično zmanjšal. Ljudi, ki so svoj stanovanjski problem rešili sami z nakupom stanovanja ali gradnjo hiše, namesto da bi zaprošali za »socialna« stanovanja, je država torej kaznovala in jih postavila pred odločitvijo: bodite bodisi revni bodisi delite svoje sobe, svinjake in kozolce toplarje z nami. Če je bilo prejemnikov varstvenega dodatka pred letom 2012 50 000, se je to število že v prvih mesecih leta 2012 zmanjšalo najprej za 12 000, kasneje pa še za dodatnih 7000 upravičencev. Kaj to pomeni v številkah? 13 000 upravičencev, ki so se varstvenemu dodatku odpovedali, sedaj životari s prejemki, ki ne presegajo 331,26 evra na člana gospodinjstva. 331,26 evrov!!! Kako se je na zmanjšanje prejemnikov socialnih transferjev odzvala sekretarka Kopač Mrak? Na najbolj sprevržen možen način. S tabelo v roki se je hvalila o uspešnosti vlade, ko pa se je število prosilcev za toliko in toliko zmanjšalo. Upokojenci in brezposelni so se reševanja svojih stisk lotili z zaprošanjem za izredne denarne pomoči, s katerimi bi poplačali zapadle položnice, si kupili kurjavo ali kakšen kilogram kolerabe za ozimnico, pri tem pa jezni in obupani svoj gnev izlivajo na strokovne delavce centrov za socialno delo. Ko sem sama prvič izdala odločbo, na kateri je bilo natisnjeno opozorilo, da je že prišlo do vknjižbe premoženja, sem se zavedla, da sem proti svoji volji del te peklenske mašinerije, ki jo izvaja psihopatska in brezvestna slovenska politika, ko strokovni delavci izdajamo odločbe, s katerimi sicer trenutno pomagamo ljudem, na dolgi rok pa iz njih delamo dolžnike državi.

Arogantna Pahorjeva vlada je zakonodajo sprejela kljub opozorilom stroke, kaj bo to pomenilo za državljane. V državnem zboru je bila izglasovana (Res hvala, poslanke in poslanci! ) in z nekaj malega popravki velja še danes, vsej škodi in revščini navkljub, glavni akterji pa so jo odnesli brez posledic. Pahor je postal predsednik države in ima, kako ironično, najbolj zveste volivce ravno med upokojenci, Svetlik je odšel na rektorski položaj Univerze v Ljubljani, nagrajena pa je bila tudi Kopač Mrak, ki jo je premierka Bratušek leta 2013, ko ji še ni bilo mar za upokojence, postavila kar za ministrico za delo, da bo imela menda ja še bolj proste roke pri sprejemanju ljudem pogubnih odločitev. Ravno imenovanje ministrice Kopač Mrak pa odraža vso umazanijo pritlehne slovenske politike, ko se za v prave strankarske barve odete funkcionarje po sistemu vrtljivih vrat vedno najde kakšna dobro plačana zaposlitev, pa četudi se pri svojem delu niso izkazali. In Kopač Mrak se kot ministrica za delo ni ravno izkazala, saj je v svojem šestletnem mandatu doživela niz fiaskov in propadlih projektov, kot so referendumska zavrnitev družinskega zakona, propadel poskus preprečevanja dela na črno z nakupom vrednotnic, neuspel poskus odpisa dolgov najrevnejšim, predraga reorganizacija centrov za socialno delo, slabo napisana družinska resolucija, porast zaposlovanja za določen čas in prekarnih oblik dela ter enega hujših neuspehov: pod streho ji ni uspelo pripeljati niti zakona o dolgotrajni oskrbi, pa čeprav imamo s 630 000 starejšimi od 65 let eno najstarejših družb v Evropi, za starost pa namenjamo le 0,8 % BDP, kar je manj, kot NATO od nas zahteva, da bomo namenili za obrambo. Ampak kadrovska vrtljiva vrata so se ponovno zavrtela in premier Marjan Šarec, nezmožen kritičnega ovrednotenja dela ministrice Kopač Mrak jo je postavil za sekretarko v svojem kabinetu, kar je šlo ob vsem polemiziranju glede Damirja Črnčca pretiho mimo. In ko je že kazalo, da hujše ne more biti, nam je z novim neprijetnim presenečenjem postregla kar aktualna ministrica za delo Klampferl. Na Tednu vseživljenjskega učenja je svoji predhodnici izročila priznanje za njeno prizadevno skrb za starostnike. Anita Ogulin je v pogovoru za Nedeljski dnevnik omenila, da upokojenci jočejo, ker nimajo za hrano. V jeziku slovenske vlade in ministrstva za delo v njeni sestavi se temu reče rezultat prizadevnega dela za starejše.

Dobrodošli v Absurdistanu.

Alenka Marinč, univ. dipl. soc. del.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine