1.9 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

V letih amnezije

Spomin na nekatere dogodke iz preteklosti slovenskih osamosvojitvenih korakov bledi. Pozabljamo na težko prehojeno pot iz totalitarnega sistema do demokratične ureditve. Leto 1989 je bilo zagotovo eno izmed prelomnih let iz naše zgodovine, saj so se takrat vrstili pomembni premiki na družbenem, političnem, kulturnem in gospodarskem nivoju.

Po Evropi kakor tudi v Sloveniji je začela pokati »železna zavesa«. Skozi razpoke je zasijala svetloba demokracije. Lažje se je dihalo. Sledile so ure veselja. Prvi, ki so se rešili okovij komunizma in se veselili svobode, so bili Poljaki. Za predsednika vlade je bil imenovan aktivist stranke Solidarnost Tadeusz Mazowiecki in tako je Poljska prvič po 40 letih dobila vlado, ki je ni vodil pripadnik komunistične stranke. Poljskemu vzoru so sledile tudi ostale države vzhodne Evrope. Oktobra 1989 je Madžarska razglasila republiko in končala totalitaren teror. V novembru je sledil padec Berlinskega zidu. Prelomno leto 1989 se je zaključilo z demonstracijami v Romuniji, Bolgariji in na Češkoslovaškem. Sistem, ki se je dejansko izkazal kot neučinkovit, se je poslavljal. Ni se ga dalo več popraviti niti s srpom niti s kladivom, saj je dosegel svojo dno. Vsaj tako je bilo misliti, vendar nekateri dogodki, ki smo jim priča tudi danes v Sloveniji nakazujejo na to, da je želja po popravilu in vnovični postavitvi ancien regime še kako prisotna. Zavedati se je potrebno, da »revolucije« v Evropi komunističnega sistema niso samo rušile, temveč so ga sankcionirale.

 

Cilj DEMOSA je samostojna Slovenija

Želja po demokratizaciji je v slovenskem narodu tlela že dolgo in v tem času se je razplamtela med ljudstvom. V začetku leta 1989 so bile, prvič po letu 1945, ustanovljene predhodnice demokratičnih strank, med njimi tudi Socialdemokratska zveza Slovenije − predhodnica današnje Slovenske demokratske stranke. Stranke so se novembra 1989 povezale v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS), katere gonilni motor je postal dr. Jože Pučnik. Njihov glavni cilj je bil miren prehod iz propadajočega socialističnega sistema v demokracijo in samostojna, suverena Slovenija.

JBTZ je prelomna točka slovenske demokratizacije

V maju 1989 je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani prebrana Majniška deklaracija, s katero so opozicijske politične stranke Slovenije zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Deklaracijo so podpisali predstavniki opozicijskih predhodnic strank v znak podpore zaprti četverici JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Proces JBTZ je bil prelomna točka demokratizacije Slovenije. Do takrat so vneti pripadniki še vedno verjeli, da se da socializem rešiti in reformirati. Toda proces JBTZ je pokazal, da reformacija totalitarnega sistema enostavno ni mogoča. Odraz tega je bila tudi 15.000 glava množica pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, ki se ni strinjala z represivnimi prijemi takratnega režima. Pri aretacijah sta vidno vlogo odigrala Služba državne varnosti in vojaški varnostni organi JLA. Skoraj nemogoče je, da za aretacije ni vedela Zveza komunistov Slovenije, kateri je predsedoval Milan Kučan. Oba sistema sta bila namreč podrejena ZKS in težko verjamemo, da so šli ukazi mimo vrha partije. Hkrati je SDV Janeza Janšo neprekinjeno nadzorovala že nekaj let, kar pomeni, da je ZKS za to moral vedeti. Kakršne koli akcije brez vednosti vrha partije so bile samomorilske. Varnostne službe so v totalitarnem sistemu imele svoj namen − služenje režimu.

Odcepitev: Navkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda

Kot protiutež Majniški deklaraciji je pod ideologijo komunizma s strani Socialistična zveze delovnega ljudstva v mesecu juniju 1989 nastala Temeljna listina, ki je še vedno iskala rešitve v okviru jugoslovanske federacije in zagovarjala samoupravljanje. Posamezniki, zaljubljeni v jugoslovansko ureditev, so razhajanje težko sprejeli. Predsednik predsedstva SRS Janez Stanovnik je bil mnenja, da je politična odcepitev samomor za Slovenijo, ker naj bi bil navzkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda. V ZZB NOB so bili prepričani, da je odprta, demokratična in pluralistična politika nevarna za družbo. Toda ali ni bil interes slovenskega naroda suverena in samostojna država? Nerazumljivo je, da danes v tihih kotičkih slovenstva še vedno obstajajo mokre želje po južno-slovanski tvorbi. Na nekaterih slovenskih proslavah je videti, kakor da je slovenski politični vrh doživel v 80ih in 90ih amnezijo in da še vedno živimo v totalitarni tvorbi. Zaskrbljujoče lahko spremljamo, da je v Sloveniji amnezija prenosljiva bolezen, ki se prenaša na naslednje rodove.

 

Treba je bilo zavarovati interese osamosvojitve

Slovenija je v letu 1989 vdihovala demokracijo in počasi kukala izpod zadušujoče zavese. Socializem v verziji komunizma se je poslavljal, saj je bil sistem povsem izčrpan in brez rešitev. 27. septembra 1989 je potekala republiška skupščina v Ljubljani, kjer je bilo sprejetih 81 amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974. To so bili prvi pomembni ustavnopravni akti, sprejeti v procesu osamosvajanja, ki so jasno izražali, da želijo biti Slovenci na lastni zemlji svoji gospodarji. Osnovani so bili pravni koraki proti parlamentarni demokraciji, ki so omogočili osamosvojitev in življenje v samostojni Republiki Sloveniji. Amandmaji so zavarovali samostojnost Slovenije v takratni federaciji in pomembno vplivali na vse nadaljnje poti ter dogodke proti osamosvojitvi. Pomembni so bili predvsem naslednji amandmaji: o trajni, celoviti in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve; o varovanju pravic Slovenije v izrednih razmerah; o uporabi slovenskega jezika in o pravici do jezika; o pravici do svobodnega političnega zborovanja; o svobodi veroizpovedi; o ekonomski samostojnosti Slovenije in o finančnih obveznostih Slovenije v razmerju do organov federacije. Z amandmaji je bila odpravljena tudi smrtna kazen in kot državna himna določena »Zdravljica« (Socialistične) Republike Slovenije. Naziv »socialistična« je Slovenija izgubila marca 1990, ko je uradno postala Republika Slovenija, ki je temeljila na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije.

Grožnje

Pred republiško skupščino v Ljubljani je zasedalo tudi zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pritiskalo na slovensko vodstvo, da ne bi sprejeli ustavnih sprememb. Te niso sledile centralističnim težnjam socialističnega sistema, temveč so krepile slovensko samostojnost. Že takrat je obstajala grožnja, da bi lahko JLA posredovala z orožjem in tako preprečila demokratizacijo oziroma jo poskusila preprečiti. V očeh totalitarnega sistema so bila pereča dopolnila, ki so govorila o pravici do samoodločbe. Glavni protagonist nasprotovanj je bil podpredsednik predsedstva SFRJ Borisav Jović. Na amandmaje je opozoril tudi obrambnega ministra Veljka Kadijevića, vendar zaradi neodločnosti vojske Jovič ni upal sprejeti ukaza za vojaško intervencijo. Po sprejetju amandmajev je sledila vrsta množičnih protestov predvsem v Srbiji in Črni Gori. Odločenost slovenskega naroda po samostojni Slovenija je bila neomajna, zato se kljub težkim razmeram niso zlomili. Slovenke in Slovenci niso podlegli močnim totalitarnim političnim pritiskom. Želja po suverenosti je bila prevelika.

 

Danes je dovoljeno vse, jutri je nov dan.

Ustavne spremembe so pomenile prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in so po več desetletjih omogočile politični pluralizem. S temi spremembami smo korakali proti prvim večstrankarskim demokratičnim volitvam po letu 1945. Pomladne volitve 1990 lahko označimo kot demokratične, toda težko jih označimo kot pravične. Rahlo prebarvana elita starega sistema je še vedno delovala in bila prisotna povsod, medtem ko novoustanovljene stranke teh privilegijev niso imele. K slabšim rezultatom so prispevali tudi mediji, ki so srčno podpirali transformirance. Vzvodi totalitarne oblasti niso popustili. Največji vpliv totalitarnega sistema se je odrazil pri volitvah v Zbor združenega dela, kjer je DEMOS od 80 mest dobil zgolj 29 mest. Volitve v tridomno skupščino lahko označimo kot omejene demokratične volitve in so zgolj omogočile prebarvanje totalitarno družbenih političnih organizacij v stranke, ki so ohranile svojo oblast vse do danes. Sistem barvanja je še vedno aktivno sredstvo za obvladovanje oblasti. Iz leta v leto isti obrazi pod različnimi odtenki. Celo junak risanke Medved Bojan je svojo sceno obvladoval z nenehnim barvanjem in menjavanjem odtenkov. Stranke starega sistema so se v tistem času v dveh letih prelevile iz trdih nasprotnic osamosvojitve do »učiteljev« demokratičnosti. Partija se je sesula, toda njeni ljudje se niso. Igranje želje po samostojni Sloveniji je pri transformiranih komunistih postalo vidno po Plebiscitu, decembra 1990, ko se je kar 88,5 % Slovenk in Slovencev odločilo za samostojno Slovenijo. Nasprotovati jasni želji ljudstva pa bi bilo več kot neumno. Skrivanje internacionalizma in navezanost na Beograd se je začelo. V letu 2018 skrivanje ni več potrebno, saj so vzvodi starega sistema vpeljani v vse spore družbene sfere. Danes je dovoljeno vse, jutri je nov dan.

Andraž Koležnik

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine