Piše: Gašper Blažič
10V zadnjih dneh sem si vzel malo več časa za kratek vpogled v politično zgodovino države, ki je predstavljala politično jedro naše nekdanje skupne države, namreč »Titolandije«.
V mislih imam Srbijo, ki je že v drugi polovici 80. let na oblast dobila »vožda«, ki izvirno sicer ni bil partijski prvoligaš, imel pa je odlično politično zaledje tako v civilnih kot v vojaških strukturah, saj je kar nekaj generalov JLA opravljalo tudi povsem civilne funkcije (denimo Petar Stambolić, Nikola Ljubičić in Petar Gračanin v republiškem predsedstvu, skupščini ter izvršnem svetu, torej vladi tedanje SR Srbije).
Za družbo v Srbiji, razpeto med nacionalne mite, ki močno presegajo slovensko sanjarjenje o kralju Matjažu, ter partijski birokratizem, je bil Milošević logična izbira, saj je predstavljal »tretjo pot« v prelomnih trenutkih, ko je srbski akademski svet doživljal glavobole ob premisleku o nacionalnem položaju Srbov v državi, ki je takrat razpadala na prafaktorje. Milošević je bil po eni strani za množice dovolj privlačen, da je kot najbolj zagnani »šibicar« razpihoval ogenj strasti, po drugi strani pa dovolj pragmatičen, da je v ključnih trenutkih potegnil tudi zavoro in naredil korak nazaj, da je nato lahko naredil tri korake naprej. Njegov znameniti stavek, ki je ob vrhuncu krize na Kosovu uročil srbsko javnost (»Nihče vas ne sme tepsti!«), se je kasneje pokazal kot parodija – že marca 1991 je v Beogradu prišlo do množičnih demonstracij, zaradi katerih je tedanje jugoslovansko predsedstvo poslalo vojsko na ulice. Študentske demonstracije so sicer odnesle tedanjega srbskega notranjega ministra Radmila Bogdanovića, »vožd« pa je ostal nedotaknjen in je kasneje prevzel najvišjo funkcijo v preostanku SFRJ – Zvezni republiki Jugoslaviji. Ki je nato razpadla na Srbijo in Črno goro, s čimer se je, ob kasnejši razglasitvi Kosova za državo, zaključila »razpolovna doba« Titove federacije.
September leta 2000 pa je bil za beograjskega »velikega brata« usoden. Na predsedniških volitvah se je spopadel z Vojislavom Koštunico, uradni rezultati pa so sprva kazali, da nobeden od obeh kandidatov ni dobil več kot 50 odstotkov glasov, zaradi česar bi bil potreben drugi krog. No, ob tem so v javnost prihajale informacije o zlorabah na voliščih. V mnogih volilnih odborih so namreč spreminjali zapisnike z volišč, dodajali glasove Miloševiću ali jih odvzemali Koštunici, prav tako so po poročilih opazovalcev nekatere glasovnice preprosto »izginile«, zlasti na območjih, kjer je opozicija imela večino. Obstajali so tudi seznami t. i. dvojnih volivcev, ki so lahko svoj glas oddali večkrat, velikokrat pa tudi v imenu že pokojnih volilnih upravičencev. K sreči je imela opozicija dovolj nadzora, da je lahko javnosti sporočala resnico o nepravilnostih ter o tem, da uradni rezultati ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sledili so masovni protesti, 5. oktobra 2000 pa je Srbija doživela preobrat, ko so protestniki vdrli v parlament ter na sedež državne radiotelevizije. Vojska in policija jih nista poskusili ustaviti. Naslednji dan je Milošević priznal poraz, tudi tedanja volilna komisija ZRJ je priznala, da je dobil le okoli 37 odstotkov glasov. Kar se zagotovo ne bi zgodilo, če ne bi bilo tako močnega civilnega odpora proti volilnim prevaram.
Se vam zdi ta zgodba s poneverbami na voliščih znana? V tedniku Demokracija smo že vnaprej opozorili na možnost zlorab na nedavnih volitvah v stilu »srbske jeseni«. Na spletni strani smo 9. marca letos objavili članek z naslovom »Po Miloševićevi poti: Bodo Golobovi poskušali ponarediti volitve?«. Očitno nas občutek ni varal. Ponovila se je skoraj ista zgodba kot v Srbiji. Sedaj je vse odvisno od nas: bomo mirno gledali te goljufije in se delali, kot da nič ni bilo? Bomo vse to pohlevno sprejemali in kimali predsednici republike, ki se je odkrito postavila na stran goljufov? V Srbiji bi zdajle verjetno imeli že množične demonstracije. Pri nas pa …?
