Piše: Borut Korun
Ponavlja se zato, ker smo ljudje »narejeni« po istem vzorcu, v podobnih situacijah se posamezniki podobno obnašamo. Podobno se potem obnašajo množice in njeni voditelji.
Ni pa nam treba seči daleč v zgodovino, da bi lahko odkrivali take zakonitosti, da bi primerjali Aleksandra Velikega, Cezarja in Napoleona. Take študije so bile osnova filozofije zgodovine, kot bi lahko označili filozofijo Oswalda Spenglerja v času po prvi svetovni vojni. Napovedoval je propad zahodne civilizacije in temu propadanju smo sedaj priča. Zakaj neka civilizacija propada, je prav tako malo razumljivo, kot vprašanje, zakaj sploh nastane. Na proces propadanja je Evropejce opozoril tudi sedanji ameriški podpredsednik. Povedal nam je, da evropska družba gnije in propada od znotraj. Seveda ga ni nihče poslušal. Za proces gnitja neke družbe je namreč značilno prav to, da ga izvajajo tisti, ki bi ga morali preprečiti. In to počnejo v najboljši veri, da delajo dobro in koristno, čeprav utirajo pot totalitarizmom.
V Evropi in v ZDA so orodje tega propadanja t. i. leve sile. Zahodna civilizacija in njena krhka demokracija sta njihov največji sovražnik.
Tudi Iran, tak kot je, lahko opredelimo za sovražnika evropske civilizacije, čeprav geografsko oddaljenega. Predvsem pa je sovražnik svojega ljudstva, ki mu vlada s trdo roko, to pa mu omogočajo fanatični pripadniki revolucionarne garde. Iranski družbi bi v celotni zgodovini civilizacij težko našel podobno, táko, ki bi v 21. stoletju vladala po primitivnih načelih arabskih beduinov iz 7. stoletja.
Treba je seveda priznati, da je bil politični razvoj v Iranu tudi posledica dejanj Zahoda, ki je posegal v iransko suverenost. Toda odgovor Irancev je bil napačen in jih je zapeljal v slepo ulico. Revolucija v Iranu je bila vrnitev v stari vek. Podprta z naftnimi dobički in verskim fanatizmom se je spremenila v resnično carstvo zla, ki ga od znotraj ni mogoče premagati. Tudi navzven se to zlo s posedovanjem modernega orožja ne more zaustaviti. Imamo torej »carstvo zla«, ki terorizira svoje ljudstvo, hkrati pa je resnična grožnja svoji okolici in potencialna nevarnost tudi za širše okolje. Pričakovali bi torej, da bodo leve sile, ki so jih polna usta zavzemanja za razne pravice, naravni sovražnik islamske teokracije, dogaja pa se prav nasprotno.
Tudi v središču Evrope prejšnjega stoletja je nastalo »carstvo zla«. Najmočnejšo evropsko nacijo je prevzela ideologija, ki je s fanatizmom prežela njen velik del in s pomočjo razvite vojaške tehnologije postala grožnja vsemu svetu. Njen voditelj je javno napovedoval uničenje Judov in Slovanov in zavzetje sveta. Je pa imela nacistična država svojega nasprotnika. V nacističnem in tudi komunističnem novoreku so bili to »imperialisti«, predvsem Angleži in Američani. Notranje so bili ti »imperialisti« demokratično organizirani. Tudi zato so slovenski komunisti v njih videli svojega sovražnika, in to celo še po tem, ko je nemški imperij zla napadel kraljevino Jugoslavijo, in zato so 26. ali 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovili »protiimperialistično fronto«. Imperialisti so bili za levičarje večji sovražniki kot pa nacisti, ki so že zasedli našo državo in niso skrivali svojih namenov.
Podobnost ravnanja levičarjev do nacistične Nemčije in sedaj do versko fanatičnega Irana, do obeh žarišč zla, je več kot očitna. To pa nam največ pove o levičarski ideologiji, ki pri uničevanju naše civilizacije ne izbira ne načinov ne zaveznikov. Tudi levičarji so ustanovili nekaj carstev zla, na čelu s Stalinovo SZ. To, kar jih povezuje s teokracijo Irana in totalitarizmom nacistov, je težnja po absolutni prevladi, ki jo vsi taki sistemi utemeljujejo z nekakšnimi napol verskimi idejami. V ozadju njihovega brezobzirnega, krvavega vladanja je vedno neka višja sila ali utopična obljuba, ki jim daje videz absolutne legitimnosti.
