Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se s prof. dr. Boštjanom M. Turkom, ki tako rekoč vse od nastanka slovenske države spremlja politično dogajanje doma in po svetu. Kot neposreden sogovornik razmere ocenjuje brez dlake na jeziku.
Prof. dr. Boštjan M. Turk (1967) je leta 2001 doktoriral s področja francoske književnosti na pariški Sorboni in danes kot redni profesor predava na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2019 je bil tudi prvič izvoljen v Evropsko akademijo znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, od lani je tudi njen dekan prvega razreda. Poleg tega redno spremlja politično dogajanje v Sloveniji in po svetu. Je tudi avtor številnih zelo branih in obsežnih knjig, kot so denimo Jetniki svobode, Zamolčana stran: Slovenci v precepu socializmov, Vojna za mir: Slovenija v vrtincu krize, Dvanajst zidov, Razdalje do sveta, Kota 101: kronika črne utopije titoizma … Kot komentator sodeluje v oddaji Ura resnice (Info360), ki jo vodi Bojan Požar. V preteklosti je bil komentator v oddaji Faktor na TV3.
Smo v vročem predvolilnem času, zdaj gre na vse ali nič. Bom za začetek kar direktno vprašal: kaj pričakujete od teh volitev? Leta 1991 smo se osamosvojili, zdaj se moramo še osvoboditi.
Če pogledamo slovensko zgodovino brez ideoloških očal, vidimo zanimiv paradoks. Leta 1991 smo kot narod izpeljali dejanje politične genialnosti: majhen narod je z odločnostjo in politično modrostjo dosegel lastno državo. Ta projekt je v veliki meri utelešal duh demokratične pomladi in politične energije, ki jo je predstavljala tedanja opozicija partijski oblasti.
Toda osamosvojitev je bila šele prva faza. Druga faza bi morala biti normalna demokratična tranzicija: pluralni mediji, depolitizirane institucije, pravna država in odprta konkurenca idej. In prav tu se je proces ustavil. Velik del struktur nekdanjega sistema je preživel tranzicijo skoraj nedotaknjen. To ni teorija zarote – to je sociološko dejstvo, ki ga potrjujejo kadrovske kontinuitete v številnih podsistemih države.
Ko ljudje danes govorijo o »drugi osvoboditvi«, v resnici govorijo o dokončanju tega procesa, o tem, da država postane normalna evropska demokracija, v kateri oblast izhaja iz volivcev in ne iz neformalnih omrežij. Zato so te volitve za mnoge simbolne: ne gre samo za menjavo vlade, ampak za vprašanje, ali bo Slovenija končno zaključila tranzicijo.
Tudi NSi vstopa v novo obdobje. Verjamete, da lahko z novim predsednikom ter povezavo z dvema strankama doseže več kot prej?
Nova Slovenija – Krščanski demokrati ima v slovenski politiki zanimivo zgodovinsko vlogo. V evropskem kontekstu bi bila to klasična krščanskodemokratska stranka – nekaj, kar je v Nemčiji predstavljala CDU ali v Italiji nekoč Democrazia Cristiana.
Težava slovenskega prostora je, da je politična desnica dolgo časa razdrobljena. Na eni strani imamo močno in jasno profilirano stranko, kot je Slovenska demokratska stranka, na drugi strani pa manjše partnerje, ki pogosto iščejo svojo identiteto.
Če NSi uspe povezati svojo identiteto z jasnim programom – družinska politika, podjetništvo, evropska orientacija – in hkrati ohraniti realističen odnos do političnega sodelovanja, potem ima potencial rasti. Ključno pa je, da desnosredinski prostor deluje kot politična skupnost, ne kot zbirka individualnih projektov. V tem smislu sem optimist.
Če narediva primerjavo z letom 2022: kaj se je zgodilo takrat? Svoboda je dobila skoraj pol milijona glasov. Kaj so ljudje pravzaprav pričakovali?
Volitve leta 2022 so bile v marsičem politični fenomen. Stranka Gibanje Svoboda, ki jo vodi Robert Golob, je v zelo kratkem času mobilizirala izjemno širok del volilnega telesa in dosegla skoraj pol milijona glasov. To je v slovenski politiki izjemno velik rezultat in kaže, da je takrat obstajala močna želja po spremembi političnega vzdušja.
Veliko volivcev je verjelo predvsem trem obljubam. Prva je bila normalizacija političnega prostora – obljuba, da se bo politika umirila, da bo manj ideoloških konfliktov in več pragmatičnega vodenja države. Druga je bila učinkovitost: ljudje so pričakovali hitre rešitve za zelo konkretne probleme, zlasti v zdravstvu, energetiki in socialni politiki. Tretja pa je bila določena moralna dimenzija politike – občutek, da prihaja nova generacija politike, ki bo delovala bolj odprto in vključujoče. Vse skupaj pa je prihajalo na krilih tedanje covidne histerije, ki so jo izdatno podpihovali mediji.
Toda zelo hitro se je pokazal paradoks tega projekta. To, kar je bilo predstavljeno kot »svoboda«, se je v očeh številnih državljanov začelo kazati kot njeno nasprotje. Namesto širjenja pluralnosti se je začel proces, ki ga kritiki opisujejo kot politično čiščenje drugače mislečih iz nekaterih ključnih institucij države. Najbolj simboličen primer je Radiotelevizija Slovenija, kjer so spremembe v kadrih in programu močno zožile prostor drugače mislečih.
Prav ta paradoks je povzročil razočaranje volivcev, ki so pričakovali resnične reforme in demokratično pluralnost. To je tudi razlog, zakaj se danes politična slika razlikuje od tiste iz leta 2022 – mnogi volivci zdaj precej bolj kritično ocenjujejo rezultate vlade. Za to imajo bistvene razloge: Slovenija je nazadovala na vseh področjih, od gospodarstva do varstva človekovih pravic in medijev.
Takrat je Golob govoril o treh mandatih. Zdaj pravi, da je treba delo dokončati. Je to znak politične negotovosti?
To je predvsem znak politične realnosti. Prvi meseci oblasti so vedno najlažji – vlada ima politični kapital, medijsko podporo in relativno visoko javnomnenjsko podporo. Ko pa pride do realnih problemov – inflacija, zdravstvo, socialni pritiski –, se pokaže resnična kompleksnost vodenja države. Retorika o treh mandatih je bila optimistična, današnja retorika o »dokončanju dela« pa je priznanje, da stvari niso šle tako gladko, kot je bilo obljubljeno. V treh mandatih Golobove vlade – ki pa so sicer zgolj pobožna želja – bi notorična nesposobnost njegovih ekip Slovenijo dobesedno spravila na kolena.
Poglejva konkretno afero Repić. Slednji naj bi bil povezan s t. i. kibernetskim napadom. Je ta zgodba prepričljiva ali gre za politično krizo vlade?
Primer Repić je jasen indikator političnih zlorab tam, kjer jih ne bi smelo biti. Čeprav je vlada govorila o resnih kibernetskih incidentih, so informacije prihajale fragmentarno, kar je ustvarilo vtis, da gre za politično manipulacijo. In tako je tudi bilo.
Situacija je postala še bolj eksplozivna po spektakularni aretaciji Repića na brniškem letališču in njegovi hitri izpustitvi iz pripora. Na družbenih omrežjih je napovedal, da se bo podrobneje lotil razkrivanja afere Fotopub, ki vključuje obtožbe o spolnih zlorabah mladoletnic, drogiranju, priklenitvah in posilstvih v prostorih Fotopuba – društva, povezanega z vladajočo stranko Levica, z morebitnimi povezavami do nekaterih ministrov in ministrice.
Prav ta napoved je eden ključnih razlogov za njegov trajni izbris (»permanent ban«) na Instagramu, ki mu je odvzel več kot 114 tisoč sledilcev. Afera je bila izjemno občutljiva za vlado – izbris profilov tik pred volitvami ni naključje, temveč preventivni udarec, da se prepreči širjenje »nezaželene« resnice. Skupaj z aretacijo ustvarja močan vtis politične nestabilnosti in avtoritarnega pritiska, kar lahko močno vpliva na percepcijo vlade med volivci. Ta ne more biti drugačna kot – negativna.
Poglejva še zunanjepolitični vidik. Evakuacija Slovencev z Bližnjega vzhoda je bila zelo hektična. Kako ocenjujete ravnanje države?
Evakuacija državljanov s kriznih območij je vedno logistično izjemno zahtevna operacija. V takšnih razmerah ni prostora za improvizacijo – potrebni so jasni postopki, profesionalnost in predvsem transparentna komunikacija z ljudmi, ki so v stiski. Vsaka država ima dolžnost, da zaščiti svoje državljane v tujini, še posebno, ko gre za družine z otroki.
Prav zato je veliko pozornosti vzbudilo pismo staršev iz prve evakuacijske skupine iz Dubaja, ki so ga poslali zunanji ministrici Tanji Fajon. V njem so opisali svojo izkušnjo in izrazili ogorčenje nad ravnanjem države. Po njihovih besedah so slovenske družine z majhnimi otroki, medtem ko so druge države organizirano in učinkovito evakuirale svoje državljane, ostale več dni v negotovosti, logističnem kaosu in brez jasnih informacij.
Starši v pismu opisujejo zelo konkretne prizore: prestrašene družine z dojenčki in majhnimi otroki, ki so čakale na letališču, pomanjkanje osnovne organizacije, nejasne informacije o čarterskih letih in celo primere, ko so morali nekateri starši sami kupovati izjemno drage vozovnice, da so sploh prišli domov. Posebej ostro so kritizirali tudi zavajajoče informacije o čarterskem letu iz Jordanije, ki naj bi bil na poti, a se je pozneje izkazalo, da ga sploh ni bilo.
To pismo je zato postalo nekaj več kot zgolj pritožba ene skupine potnikov. Postalo je simbol celotnega procesa evakuacije, ki je v očeh mnogih državljanov deloval neorganizirano in neuspešno. Ko družine v krizni situaciji dobijo občutek, da jih je država pustila same, je to najhujša možna politična ocena delovanja oblasti. V takem trenutku se pojavi vtis, da je država odpovedala prav tam, kjer bi morala biti najmočnejša – pri zaščiti svojih ljudi.
Če pogledava politično matematiko: je parlamentarna večina za desnico realno dosegljiva?
Če govorimo realno, je odgovor: da, je dosegljiva. V slovenski družbi obstaja precejšen delež volivcev, ki se nagibajo k desnosredinskim politikam – k večji gospodarski svobodi, večji varnosti, spoštovanju tradicije in bolj racionalnemu upravljanju države. Ta potencial je v slovenski politiki prisoten že dolgo časa.
Toda vprašanje ni zgolj aritmetika. Ključno vprašanje sta politična mobilizacija in usklajenost. Če stranke, kot sta Slovenska demokratska stranka in Nova Slovenija – Krščanski demokrati, delujejo usklajeno in z jasno vizijo države, potem je parlamentarna večina povsem realna možnost.
Poleg tega je treba biti zelo previden pri interpretaciji javnomnenjskih anket. Slovenska politična zgodovina je že večkrat pokazala, da ankete pogosto zgrešijo realno razpoloženje volivcev. Dober primer je nedavni referendum o evtanaziji oziroma usmrtitvi starejših, ko so ankete pred glasovanjem napovedovale približno 60-odstotno podporo vladnemu predlogu. Ko pa so ljudje dejansko prišli na volišča, se je zgodilo ravno nasprotno: predlog je padel s skoraj enako veliko večino proti. To pomeni, da obstaja očitna razlika med medijsko ustvarjeno percepcijo in resničnim razpoloženjem v družbi.
In kako se čutijo te razlike in spremembe v slovenski družbi?
Če pogledamo širšo družbeno dinamiko, se zdi, da se Slovenija premika tudi v svojih globljih, kulturnih plasteh. To je zelo opazno na družbenih omrežjih, kjer se vse pogosteje pojavljajo glasovi, ki zahtevajo več politične odgovornosti, več pluralnosti in manj ideološkega monopola. Včasih so takšne spremembe na površini komaj opazne, vendar pomenijo, da se v družbi pripravlja določena prelomnica.
Zato menim, da so te volitve lahko drugačne. Če kdaj, je prav zdaj trenutek, ko bi desnosredinski prostor lahko dosegel parlamentarno večino. A to se ne bo zgodilo samo od sebe. Potrebna bo zelo visoka volilna udeležba. Ljudje, ki si želijo spremembe, bodo morali priti na volišča – in ne samo to: vsak bo moral prepričati še kakšnega prijatelja, družinskega člana ali znanca, naj pride zraven.
Lahko torej pričakujemo velike spremembe, ki bodo nastopile po 22. marcu 2026?
V demokraciji se velike politične spremembe zgodijo takrat, ko se osebna odločitev posameznika spremeni v kolektivno gibanje. In občutek je, da se prav to v Sloveniji počasi oblikuje. Sicer pa slovenska levica deluje kot Jugoslavija v svojih zadnjih zdihljajih. Ni več skupnega imenovalca, ki bi jo povezoval glede prihodnjih projektov, ostali so samo prepiri, utemeljeni na medsebojnem rivalstvu. To pa je razpoloženje, ki napoveduje globoko spremembo.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
