Piše: Stane Kodba
»Mi, socialisti, se bomo proti krivicam borili z vsemi sredstvi …« – nekako tako je pred dnevi na »nepristranski in neodvisni« RTV SLO rohnel slovenski skrajni levičar.
A vrnimo se k zgodnjemu nastanku socialistične utopije, predhodnice komunizma, ki še danes razvnema domišljijo slovenskih levičarskih skrajnežev. Začetki socializma v Sovjetski zvezi segajo v obdobje po združitvi dotlej samostojnih republik leta 1922. Družbeni razvoj novonastale zveze republik, ki ga je poosebljal diktator Josif Stalin, je temeljil na modelu splošne kolektivizacije in nagle industrializacije, ki naj bi ljudstvo popeljala v svetlo prihodnost. Plansko gospodarstvo je temeljilo na številkah in normah, popolnoma pa je prezrlo zakonitosti trga.
Ker zaostala carska Rusija tako pospešene industrializacije ni zmogla sama, je k sodelovanju povabila zahodne inženirje ter številna zahodna podjetja.
Vztrajanje pri hitri industrializaciji ob splošnem pomanjkanju je privedlo do prisilnih odvzemov kmečkih pridelkov, ki so bili namenjeni delavstvu v tovarnah in mestnemu prebivalstvu. Kmete, ki so se upirali razlastninjenju in prisilnim odvzemom, so množično deportirali v kolhoze, hkrati pa obračunali tudi z notranjo opozicijo, ki je zagovarjala milejša stališča od uradno dovoljenih. Samo zaradi lakote je umrlo več milijonov Ukrajincev.
Tiste, ki so opozarjali na pogubne posledice pospešene industrializacije (med njimi Buharina in Rykova), so leta 1938 na velikem montiranem procesu v Moskvi obsodili na smrt in ustrelili. Ocenjuje se, da svetle prihodnosti socializma ni dočakalo med deset in dvajset milijonov ljudi. Svoje zadnje dni so dočakali v Sibiriji, v delovnih taboriščih gulagih, ki jih je leta 1917 ustanovil »oče socializma« Lenin.
Navade iz časov Sovjetske zveze so po mnenju mnogih ostale. Nemcov, Politkovska in Navalni so pogosto navedeni kot simboli političnega obračunavanja v sodobni Rusiji, čeprav današnja Ruska federacija formalno ni več socialistična država.
Tudi ruski oligarhi so se po uvedbi sankcij znašli v težavah. Roman Abramovič, na primer, se je soočal z omejitvami potovanj in zamrznitvijo premoženja v nekaterih državah.
Naključje je hotelo, da je tudi nekdanja Jugoslavija imela svojega Josifa – Josipa Broza, ki je deloval kot agent Kominterne v Moskvi. Po drugi svetovni vojni je prevzel oblast in postal dosmrtni predsednik Jugoslavije. Ni presenetljivo, da se je sovjetski model družbenega razvoja v veliki meri prenesel tudi na Balkan. Uvedeno je bilo plansko gospodarstvo s petletkami, obvezna oddaja in nacionalizacija.
Leta 1948 sta se Stalin in Broz razšla, že naslednje leto pa je začelo delovati prevzgojno taborišče Goli otok.
Jugoslavija je leta 1963 postala Socialistično federativna republika Jugoslavija. Temeljila je na bratstvu in enotnosti, socializmu in socialističnem samoupravljanju ter neuvrščenosti. Danes nič od tega ne obstaja. Ne obstaja niti Jugoslavija. Slovenija še vedno obstaja, če bo socialistična pa ni rečeno.
Po mnenju kritikov sedanji nosilci oblasti državo izkoriščajo in se privilegijem, ki jih uživajo, ne nameravajo odpovedati – tako kot se jim tudi v preteklosti, tedanji oblastniki niso.
počrnjeno najbrž Jarkovič
Tekstovno arhivsko gradivo zbral in spremni tekst zapisal:
Stane Kodba
