Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
V državi se je pojavil voditelj z zelo veliko idejo: da je največji voditelj, kar jih je ta država kdaj imela. Težava je bila samo ena.
Večina državljanov tega ni spoznala in občutila. Njegova najljubša politična naprava ni bila ustava. Bilo je ogledalo. Vsakič ko je pogledal vanj, je videl državnika zgodovinskih razsežnosti. Vsakič ko je pogledala država vanj, pa je videla zavajanje in korupcijo.
Najglasnejši v politiki namreč pogosto niso voditelji. To so ljudje, ki skušajo s hrupom preglasiti koruptivnost. In naš voditelj je govoril tako hrupno, da bi človek pomislil, da ima za povedati kaj pomembnega. A ko je končal, je bilo jasno samo eno: država je dobila dolg govor, kratko politično pamet in dolgo korupcijo. On je govoril o viziji. In vizija korupcije je bila res velika. V politiki obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki vedo, kaj delajo, in tisti, ki imajo mikrofon. Naš voditelj je imel mikrofon. Velik. Razširjen po vseh ministrstvih in medijih. Tako velik, da se je včasih zdelo, da vodi državo samo zato, ker ima kam postaviti ozvočenje. Ko ego zasede funkcijo, država dobi vladarja, resnica pa odpoved. In v tej državi je resnica res kmalu šla na dopust. Najlažje je namreč vladati v lastni glavi. Tam ti nihče ne pove, da nimaš pojma.
In tako je voditelj vodil državo kot predstavo. Najdražjo predstavo brez vsebine. Veliko obljub, veliko napak, kot aplikacija v beta verziji, ki je nihče ni testiral, a jo vseeno morajo uporabljati vsi državljani. Največji problem države tako ni bila lažniva politika. Bil je politik, ki je svoje laži prodajal kot vizijo. Problem ni bil niti v tem, da je lagal. Problem je bil, da je bil popolnoma prepričan, da so vsi drugi dovolj neumni, da bodo ploskali. In ko ego postane program vlade, resnica res postane opozicija. Najbolj fascinantno pri vsem tem pa je bila njegova samozavest. Če bi samozavest ustvarjala rezultate, bi ta majhna država danes imela vsaj tri Nobelove nagrade, dve vesoljski agenciji in most na Mars. Ampak Pri nas je samozavest pogosto večja od sposobnosti, mikrofon glasnejši od pameti, obljube pa večje od proračuna. In tako danes v tej majhni državi ljudje pravijo: ni problem, da imamo majhno državo.
Problem je, da imamo voditelja z idejami za imperij, znanjem za občinski odbor in moralo za vaški šank ob treh zjutraj. In ko ga vprašaš, kako gre državi, samozavestno odgovori: »Odlično.« Kar je pravzaprav res. Če si slučajno voditelj.
