Piše: Borut Korun
Pred kratkim me je spoštovani kolega Janez Podobnik presenetil s trditvijo, da je SLS sredinska stranka. Vedno sem mislil, da je pač desna, zato sem začel razmišljati, kaj naj bi sredinskost sploh pomenila.
Temeljno dejstvo je, da obstajata samo dva osnovna politična pola: levi – »napredni«, globalistični, ki sledi svojim utopičnim vizijam in uničuje vse, kar je posebno, narodno, zgodovinsko, normalno. In obstaja konservativni pol, ki deluje po pravilih zdravega razuma, ki ohranja narode, njihove vrednote, državnost, identiteto, njihovo preteklost. Med njima se odvija globalen politični spopad, vmes je osnovna linija konflikta. Madžarski filozof Bekes je poudaril, da nobena stran(ka) ne sme sklepati kompromisov preko te linije.
Kje je tu sredinskost in kako to uskladiti s politično geometrijo? (Katere žargon je seveda absurden. Ali je sredina lahko leva ali desna? Sredina je pač na sredi.)
V političnem žargonu naj bi sredina pomenila bolj umirjeno obravnavanje politične problematike. Bolj liberalno. V življenju naroda pa pridejo časi, situacije, ki zahtevajo hiter, odločen odziv. Modrost ne pomeni biti vedno mlačen. V kritičnih trenutkih ni časa za filozofiranje. Včasih je treba biti odločen. Ker pa smo Slovenci večinoma »sredinski« – vsaj tisti na desni –, nas dogajanje vedno najde nepripravljene, neodzivne, potem pa »zvonimo, ko toča že mine«. Če ne bi bili tako sredinski in bi odločno podprli generala Maistra, ne bi izgubili Koroške. Če predvojna SLS ne bi bila tako »sredinska« in če ob okupaciji ne bi ostala tako pasivna do okupatorjev, bi druga svetovna vojna pri nas lahko potekala in se iztekla drugače. Če bi bili malo bolj odločni in nepopustljivi, ne bi izgubili Piranskega zaliva. Poznam eno samo pozitivno izjemo in to je osamosvojitev.
Tudi danes živimo v dramatičnem času. Leve sile, ki nam vladajo, vodijo vojno proti slovenstvu, proti podeželju, proti naši zgodovini, proti zdravemu razumu. Ali smo pri soočanju s tem dogajanjem lahko mlačni, sredinski, liberalni? Še eno tako obdobje in škoda bo nepopravljiva. Ali se v takem stanju lahko gremo nekakšno izmuzljivo amorfno sredinskost – tipa Demokrati?
Je v spopadu sil na vsaki strani linije konflikta še kaka sredina, še kakšna možnost podajanja roke na drugo stran frontne linije? So razumsko in moralno gledano možne koalicije preko osnovne linije konflikta? Ne, vsekakor ne. In če bo gospod Logar uresničeval svojo politično »mostogradnjo«, lahko napovem, da bo mostove gradil samo eno mandatno obdobje. Tudi slovensko volilno telo kaznuje takšno nespoštovanje politične morale. To načelo žal še ni prodrlo v zavest vseh slovenskih desnih politikov. Le SDS je po mojem točno tam, kjer bi morala biti stranka, ki ji je mar za slovenstvo in Slovenijo. S svojo odločno in načelno politiko je prepoznavna, bolj radikalna kot povprečje na desni, je pa še vedno kompatibilna s sredinsko EPP, ki pogosto kolaborira z evropsko levico (zato pa je evropska politika tako brezbarvna in samodestruktivna).
Po mojem pa bi morali poskrbeti še za tisti del slovenske politike, ki ne skriva radikalnosti in jo z medijsko pomočjo zasedajo ljudje tipa Stevanović in Pirati. Desni mediji bi morali poskrbeti za ta del politične geometrije, ji dati možnost nastopanja v javnosti. Pri tem mislim na SSN – Stranko slovenskega naroda, ki ne skriva svojega slovenskega nacionalnega naboja. Kljub temu ali pa prav zaradi tega je na njenem kongresu nekoč govoril eden od vrhov naše sodobne misli – Boris Pahor. Tudi on je gotovo začutil pomanjkanje v politiki, kjer največ ljudi hoče biti »na sredi«; biti politično korekten, spoštljiv, razumevajoč, pripravljen na kompromise.
Po mojem bi bilo koristno, če bi Pahorjevo dejanje vzeli za zgled. Ga posnemali in s tem okrepili desni pol. Poraza na naslednjih volitvah si pač ne moremo privoščiti.
