Piše: dr. Janez Juhant
Manfred Weber, predsednik Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu, je z obiskom v Sloveniji dvignil volilno temperaturo. Utemeljeno. Gre za politika, ki si prizadeva v svoji politični karieri odločno zastopati krščanske vrednote in merila ter jih uveljavljati v politični praksi. Brezupen posel? Nedvoumno pravi: »Mogoče je velika naloga, ki jo imamo, da bo odnos do vere znova postal del javne razprave – da javno rečem, jaz sem kristjan, sem katolik.« Če ima krščanstvo še pomen za družbo, nadaljuje, potem moramo z njim v javnost, in on se zavzema »za osebno pričevanje vere«. Zlasti je krščanstvo odločilno, ko gre za ohranjanje življenja, je izzivalno in pomembno za solidarnost med nami in za zaščito človeškega življenja. Zato krščanstvo danes ni le tržna niša, pač pa stvar preživetja človeka.
Pred volitvami nas tudi slovenski škofje spodbujajo k ohranjanju krščanske drže v javnosti. Spodbujajo nas, da se pri volitvah odločamo za politike, ki bodo spoštovali krščanska načela in vrednote. Slovenski volivec pa ima glede tega vsaj dve težavi.
Politika je za vse. Najprej je kljub izkušnji 35-letne samostojnosti Slovenije bivšim komunistom uspelo še naprej z lažjo, prevarami prek medijskih in finančnih vzvodov ustvarjati pri ljudeh mnenje, da so edini, ki se spoznajo na politično obrt, le postkomunisti ali njihovi simpatizerji. Politiko so nam »malali« kot grdo, da bi sami čim dlje vladali. Še posebej pa naj ne bi znali ne smeli vladati verni. Z Golobom se je sicer ta mit razblinil, saj je večini jasno, da zapravlja in uničuje Slovenijo. Pri denarju smo pač vsi bolj občutljivi, ne samo tisti, ki komaj preživijo, ker je ta vlada kriva za padec kupne moči. Država izgublja ugled, življenje družin postaja vse težje in zahtevnejše.
Pred volitvami nas tudi slovenski škofje spodbujajo k ohranjanju krščanske drže v javnosti.
Drugi problem je, da ima tudi vsak kristjan, ne le nevernik, težave z etičnimi držami. Ali ste se že kdaj vprašali, ali delate, kar delate, z iskrenimi nameni ali imate pred seboj računico: Če bom kaj naredil, želim za to usluge in priznanje, četudi delam za javni blagor. Dilema se postavlja že v družinskih odnosih, še bolj se zaostri v javnosti in v politiki. Zdi se, da je sedanja vlada to miselnost pripeljala do skrajnosti: Delam samo to, kar bo meni koristilo, drugi me ne brigajo. Če bi starši imeli otroke samo zato, da jim bodo ti stregli v starosti – čeprav se to ponavadi pričakuje –, bi družinsko življenje razpadlo v odnos daj-dam in izgubilo svojo toplino doma in varnosti. A tudi v javnem življenju se vse izrodi, če pristanemo samo na to logiko ali še huje, če politiki delujejo z namenom, da bodo sami imel čim več od tega. Andrej Gosar je sicer zapisal, da ljudje delamo zato, da imamo nekaj od tega, a je vendarle po globljih krščanskih in demokratičnih načelih predvideval, da bodo ljudje delovali vzajemno, se pravi tako, da bo vsak imel nekaj od tega, sorazmerno s svojim trudom, ki ga je vložil. Danes pa ne le pri politikih, pač pa tudi na splošno slabi čut za skupnost: družino, narod, državo, kaj šele za Boga. Kot pravi pregovor, pa te tudi Bog ne najde, če ga ti stalno ne iščeš v življenju. Enako je pri ljudeh. Če jim nisi stalno zvest in blizu, potem tudi tebe v stiski ne bo nihče našel, da bi ti pomagal.
Volimo po osebnih držah. Ta izkoriščevalska miselnost deluje tudi ob volitvah. Volivci zaradi svojih koristi postajajo vse bolj preračunljivi, ker jih pogojuje potrošniška miselnost. Zato so v tem mandatu nagradili anonimneža, ki nam uničuje državo, ne pa voditelja, ki jih je reševal smrti. Torej, ker smo »komot«, volimo »komodno« oziroma po liniji najmanjšega odpora: iz rok v usta, četudi vse propade in seveda tudi mi sami, kajti če izvoljeni ne dela za vse, pač pa uniči državo, bo dolgoročno propadel tudi on sam in z njim vsi drugi. Bomo ob spoznanju, da nam vladajoči jemljejo osnove, iz katerih živimo kot državljani in narod – da ne govorimo o krščanskih temeljih, ki so nam jih levičarji sistematično uničevali –, temu rekli odločen ne in se po krščansko-demokratičnih vrednotah odločili za zahtevnejšo, a rešilno pot, ki prinaša dolgotrajnejšo blaginjo ter ohranja narod in družine? Ta prinaša tudi Božji blagoslov osebam in skupnostim, saj nas vodi k večnemu blagru, v katerega verujemo. Vsaj za kristjane bi to moralo biti odločilno in zato upam, da bomo volili ljudi, ki še dajo kaj na Božjo postavo. Se bomo torej odločili za napornejšo, a upanja polno pot za Slovence in državljane Slovenije? Zato upam, da bodo letos volitve drugačne.
