Piše: dr. Andrej Fink
V teh urah živimo v pričakovanju dveh možnih potez ZDA. Trump mora čim prej, zaradi volitev v novembru in mednarodne krize, končati vojno z Iranom, ki jo je začel zaradi pritiskov Izraela – ta pritiske še nadaljuje, kar povzroča odpor pri vedno večjem številu najvišjih odgovornih v Trumpovi administraciji.
Javno mnenje v ZDA trenutno še podpira sovražnosti, ki pa se morajo čim prej zaključiti, seveda s takšno ali drugačno zmago. Trump grozi Irancem s kameno dobo in da jih bo strl, če ne odprejo Hormuške ožine. Toda Iran ni Venezuela. Iranski režim ima veliko globlje korenine, če so nam všeč ali ne. Prvo vprašanje s takojšnjimi učinki je torej, če mora za to v nekaj urah začeti z uničujočimi napadi na Iran in poslati tja nekaj tisoč vojakov pehote, ki jih je nekaj že v bližini, več jih pa še prihaja, da odprejo ožino. To je delikaten ukrep z nepredvidljivimi posledicami. Verjetno bomo v nekaj urah po tem zato nehvaležnem pisanju že imeli nek odgovor.
Drugo vprašanje z dolgoročnejšimi posledicami zadeva Nato. Trump je že večkrat izpostavil svoj pogled na zavezništvo. Ko je od Evropejcev zahteval večji prispevek za obrambni proračun, za katerega so ZDA prispevale 70 odstotkov, je zvenelo še razumljivo. V Evropi so se temu primerno odzvali in zvišali prispevke. Zdaj, v vojni z Iranom, pa je zgodba dobila drugačno lice. Trump je zahteval, naj zavezniki v Natu sodelujejo pri vojnih operacijah v Hormuški ožini. Ker se največji partnerji niso hoteli pozitivno odzvati, zdaj Trump grozi z izstopom iz zveze. Če se bodo take epizode ponavljale, očitno to ne bo dobro za nikogar od njenih članov niti za druge, ki že desetletja krojijo svojo zunanjo politiko upoštevajoč obstoj Nata. S tem bi aliansa stopila v kritično stanje in ustvarjala nestabilnost ne samo zase, temveč za vse.
Teorija o zavezništvih uči, da je jedro zavezništva t. i. casus foederis, kar pomeni dogodek, ki učinkuje kot sprožilec za aktivacijo zveze. Glavno vprašanje pri tem je, kdaj morajo zaveznice, na podlagi podpisane obrambne pogodbe, priskočiti na pomoč napadeni sopodpisnici. To je jedro vsakega zavezništva. Če to ni dovolj jasno na začetku, je vsako zavezništvo le načečkan papir brez posledic. Nato se je rodil aprila 1949 kot obrambno zavezništvo pred Sovjetsko zvezo. Ko je ta velesila leta 1992 implodirala in je bil razpuščen tudi Varšavski pakt, je torej sovražnik za Nato izginil. Že tedaj so se mnogi spraševali o nadaljnjem obstoju zavezništva. Neuradno je obveljala teorija, da naj bi Nato še naprej obstajal, njegova funkcija pa bi se iz obrambne spremenila v neke vrste policijsko, ko in če bi bilo kdaj in kje potrebno. Prav to je zdaj menda glavni razlog za razkorak med Trumpovim in evropejskim pojmovanjem. Trump hoče Nato uporabiti kot orodje za pokoravanje »zlobnih fantov« iz soseske, evropski partnerji (in tudi nekateri v ZDA) pa trdijo, da to ni njihova vojna, ker nihče od njih ni bil napaden. Kakšna je torej prihodnost Nata? Pa še to – če ni gledanje ZDA pretežno Trumpovo in ne države in njenih interesov?
Nekateri govorijo o razpadu Nata. Zelo verjetno tako radikalnega razpleta ni pričakovati. Ne moremo si predstavljati, da bi države ob Baltiku (s pravkar pristopljenima Finsko in Švedsko) in vzhodnoevropske države ob ruski nevarnosti hotele živeti brez tega varnostnega mehanizma. Prav tako se zahodne in klasične članice ne bi hotele znajti v nebogljenem samotnem stanju pred kakim možnim napadalcem. Tudi ZDA, kljub Trumpovemu govoričenju, ne bi hotele ostati same in iti čisto po svoje. V pravkar nastali Strategiji za nacionalno varnost so zapisale, da se čutijo z Evropo življenjsko in vsestransko povezane.
Najbolj možna je preureditev alianse in na novo izdelan nek 5. člen, ki bi predvideval konfliktne hipoteze. To pa je odločitev, ki zadeva skupne interese vseh dosedanjih članic in se je ne morejo lotevati na hitro niti z grožnjami, še manj pa na način, ki spominja na slona v trgovini s porcelanom.
