Piše: Edvard Kadič
Slab mesec in pol pred državnozborskimi volitvami, ki bodo 22. marca, se pred nami vedno jasneje izrisuje skoraj učbeniški vzorec delovanja silnic v slovenskem političnem in medijskem prostoru. Ta vzorec se v obdobju od enih do drugih volitev zelo prefinjeno umakne iz vidnega polja ter postane nezainteresiranemu volivcu neviden, tih, praktično neopazen. A ravno v trenutkih, ko bi morala biti javna razprava najširša, najsvobodnejša in najbolj uravnotežena, se pred očmi javnosti pojavi v polni moči. Kot da bi sistem sam začutil, da je prišel trenutek za sinhronizacijo in ukrepanje.
Specializirano državno tožilstvo (SDT) je 12. februarja 2026 zavrglo kazensko ovadbo proti nekdanjemu notranjemu ministru Alešu Hojsu v zadevi domnevne izdaje tajnih podatkov o hišnih preiskavah pri članih Kavaškega klana. Po temeljiti preiskavi, ki je trajala dobre štiri mesece od hišne preiskave septembra 2025, ni bilo pridobljenih dovolj dokazov za utemeljen sum. Glasne obtožbe, ki so v medijih odmevale dan za dnem in vzbujale (neupravičen!) sum, so se izkazale za šibke, saj preprosto niso zdržale preverjanja. Hojs sam je dejal, da dokazov ni, ker jih preprosto ne more biti.
Hkrati pa je isti organ – SDT – 2. februarja 2026 vložil obtožni predlog proti štirim poslancem in nekdanjim članom Knovsa iz vrst NSi: Jerneju Vrtovcu, Janezu Žaklju, Jožefu Horvatu in Mateju Toninu. Obtožba: zloraba uradnega položaja po 257. členu kazenskega zakonika. Postopek se vleče že dve leti, brez vidnega napredka vmes, a obtožni predlog pride ravno zdaj, ko se začenja volilna kampanja za poslanska mesta v državnem zboru. NSi to označuje kot vstop tožilstva v kampanjo, vodja Evropske ljudske stranke, najmočnejše politične stranke v Evropskem parlamentu, Manfred Weber je celo pozval Evropsko komisijo k pregledu morebitne zlorabe pravosodja. Časovnica sama po sebi sicer res ne dokazuje ničesar, a kliče po vprašanju: zakaj ravno v tem ritmu meljejo mlini pravice? Počasi, ko gre za eno stran, in nenadoma hitro, ko gre za drugo.
Enako vprašanje velja tudi za oddajo Tarča na RTV Slovenija. Oddaja je bila 12. februarja nenadoma odpovedana. Vodstvo RTV vztraja: šlo je za nepričakovano odsotnost v ekipi, oddaja Tarča nikoli ni bila odpovedana zaradi vsebine, očitki o pritiskih pa so zavajajoči in politično motivirani. Zanimivo, da ekipa Tarče na družbenih omrežjih trdi ravno nasprotno: da so nadrejeni sporočili, da oddaje v prvotno načrtovani obliki ne bo, saj naj bi osvetlila neprijetne teme aktualne oblasti. In zdaj sledi še dodaten bombonček: namesto kritične oddaje smo na ekran dobili dokumentarec o Viktorju Orbanu. Saj ne more biti res, kajne?
Nobena skrivnost ni, da obstaja mreža medijev, ki je povezana z enim lastnikom (Martin Odlazek), ki sistematično gradi izrazito negativno podobo samo določenih političnih akterjev. Naslovi in trditve, ki pogosto kasneje ne najdejo potrditve na sodiščih, ustvarjajo točno določen vtis v javnosti. To ni nov pojav, ne pri nas in ne drugje po svetu. Gre za načrtno oženje prostora za svobodno odločanje volivcev.
Nobena skrivnost ni, da obstaja mreža medijev, ki je povezana z enim lastnikom (Martin Odlazek), ki sistematično gradi izrazito negativno podobo samo določenih političnih akterjev.
Ni problem v posameznih incidentih ali odmevnih dogodkih, temveč v sinhroniziranem ciljnem delovanju. Vzorec je namreč viden tudi slepim: tik pred volitvami se selektivno okrepijo pritiski, aktivirajo postopki, ki so prej mirovali mesece ali leta, in utišajo glasovi, ki bi lahko motili eno stran. Pomislite samo na afero Fotopub. Pa pri tem sploh ni nujno, da gre za en sam center moči z direktnimi ukazi. Pogosto je to samodejna sinhronizacija interesov. Ljudje na različnih položajih (v tožilstvu, na RTV, v uredništvih) začutijo, da je ravno zdaj trenutek za korak, ki so ga odlagali. Sistem deluje kot ekosistem: ko eden začuti priložnost, se drugi odzovejo podobno.
Pomembno je ne pozabiti, kdo volilne obljube izpolnjuje in kdo ne. Ne spreglejte moje nove knjige Direktno, ki vas z naborom izbranih kolumn kronološko popelje skozi čas med letoma 2022 in 2025, ki ga ne smemo nikoli pozabiti. V miru si je namreč treba odgovoriti na štiri ključna vprašanja: Kdo glasno obtožuje in kdo tiho dokazuje? Kateri postopki se začnejo ali končajo ravno pred volitvami? Kateri mediji in oddaje nenadoma utihnejo ali postanejo glasnejši? In predvsem: Katerih vprašanj se v osrednjih medijih ne postavlja? Če k tem vprašanjem dodate še razmislek o tem, kdo je res sposoben voditi državo in kdo samo govori, da jo je sposoben voditi, boste zagotovo obkrožili pravo ime. Naj bo zato izbira na volišču 22. marca posledica treznega premisleka in ne posledica pritiska, ki se stopnjuje in se bo še stopnjeval v tem dobrem mesecu dni do volitev.
