Piše: Andrej Sekulović
S poslancem Slovenske demokratske stranke Andrejem Poglajnom smo se pogovarjali o problematiki, s katero se soočajo občine, lažnih nevladnikih, demografiji, množičnih migracijah in geopolitični situaciji.
Preden ste postali poslanec, ste bili občinski svetnik in podžupan Idrije, kot tudi državni svetnik. Glede na vaše izkušnje iz lokalnega okolja nam morda lahko poveste, kaj bi bilo treba postoriti na področju lokalnih skupnosti za njihov boljši razvoj?
Glede lokalne samouprave v Sloveniji bi bilo treba na ustavni ravni urediti financiranje. Občine se vsako leto pogajajo za povprečnine, ki pa so vsakič precej nižje od njihovih dejanskih stroškov. Pod to vlado se je razkorak med povprečnino in porabo še povečal. Predvsem večje občine imajo zaradi večje cestne infrastrukture večje izdatke, ki se prerazporedijo direktno iz proračuna. Tako hitro zmanjka denarja, prvotno namenjenega za investicije v sami občini. Na ustavni ravni bi bilo treba torej določiti, kakšen odstotek BDP-ja oziroma proračuna se nameni občinam. Tako bi slednje imele stalen, dosleden vir dohodka in bi laže določale stroške za prihodnost. Obenem je trenutna vlada občinam naložila veliko novih finančnih bremen. Denimo s povišanjem plač v javnem sektorju, breme katerega nosijo občine. Takšne zadeve bi morale biti usklajene z občinami, a je s strani vlade premalo dialoga.
Bi na nekaterih področjih občine lahko tudi malce razbremenili?
Da, predvsem pri prostorski politiki, kjer občine svoje delo, na primer pri spremembah prostorskih načrtov, opravijo precej hitro, a je zato državni aparat toliko počasnejši in povzroča izdatne zamude. V Avstriji je dovoljenje za gradnjo hiše izdano v šestih do osmih mesecih. No, v mojih krajih ljudje čakajo tudi do pet let, saj državne ustanove predolgo meljejo. Predvsem razni zavodi za varovanje kulture ali direkcija za vode potrebujejo preveč časa za pisanje svojih mnenj za vse dokumente, ki pa jih je zelo veliko. To bi bilo treba zakonsko urediti tako, da bi imele tovrstne ustanove največ pol leta časa, da podajo mnenje, sicer bi obveljalo, da ni nobenih težav.
Kot idrijski podžupan ste se precej ukvarjali tudi s tem, kako mlade aktivneje vključevati v lokalno skupnost. Kaj bi lahko glede tega naredila država?
Moj podžupanski moto je bil »Nič o mladih brez mladih«. Takrat smo v občini uvedli tudi participativni proračun za mlade, ki jim je omogočal določena sredstva, na katera so imeli neposreden vpliv. S tem denarjem so lahko pripravili svoje projekte, med katerimi je komisija izbrala najprimernejše, ki so bili zatem tudi udejanjeni. Na državni ravni je zgodba malce drugačna; lokalna samouprava je glavni stik državljanov s politiko, država pa bi morala upoštevati to, na kar mladi že nekaj časa opozarjamo. Gre za rahljanje birokratskih ovir in ustvarjanje novih možnosti za mlade, ki jih je trenutna vlada zanemarjala.
Kakšne možnosti potrebujejo mladi in kaj narediti glede tega?
Opaziti je precejšen odliv mladih v tujino, sploh med visoko kvalificiranimi kadri, ki zaradi davčnih bremen, ki vplivajo na plače, tukaj ne vidijo prihodnosti oziroma nekega stabilnega okolja, v katerem bi se lahko razvijali. Nadalje bi bilo treba razbremeniti mlade družine. Soočamo se z demografsko krizo, ta del politike pa je zelo slabo urejen. Gre za temo, ki naslavlja predvsem mlade, zato bi bila potrebna celostna strategija. Prejšnja Janševa vlada je v ta namen ustanovila urad za demografijo, ki pa je bil eden izmed prvih, ki ga je trenutna vlada ukinila. Na splošno je problematika mladih – kot tudi demografija – le odraz stanja v družbi. Mladi na številnih področjih od vlade niso dobili ustreznih odgovorov. Če so mladi preveč davčno obremenjeni, če za svoje delo niso primerno nagrajeni, če ni možnosti za zaposlitev in izobraževanje, če ni urejena stanovanjska politika, se pač odločijo za iskanje možnosti drugje. Kar je za Slovenijo žalostno, kajti brez mladih je prihodnost domovine pod vprašajem.
Ko govorimo o mladih, se je treba posvetiti tudi šolstvu …
Trenutni šolski sistem ne naslavlja izzivov prihodnosti. Ujet je v zobeh časa. Namesto da bi mlade pripravljal na življenje, se ti učijo ogromno balasta, zaradi česar bi bilo treba sistem prilagoditi hitro spreminjajočem se času, v katerem živimo. Predvsem bi bilo treba mladino usmerjati v poklice, ki jih pri nas primanjkuje, in jim nuditi določene prednosti, če bi se odločili za te poklice, kot so denimo medicinske sestre ali zdravniki. Spomnimo se, pod Janševo vlado je ministrstvo za šolstvo zmanjšalo število vpisov na fakulteto za družbene vede in povečalo število vpisov na medicino. Takrat so šolski zavodi temu nasprotovali, a bi bil tako problem pomanjkanja zdravnikov rešen čez nekaj let; zaradi povečanja vpisov na medicino bi pridobili več kadra.
Nam lahko kot član preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja zaupate vaše mnenje o zadnjih razkritjih Golobovih poskusov vplivanja na delo policije?
Ravno pred tem intervjujem smo končali eno od sej omenjene komisije. Moram poudariti, da zaradi varovanja tajnih podatkov določenih zadev člani ne smemo razkrivati, lahko pa podam komentar. Če podrobneje pogledamo, je situacija kristalno jasna. Golob in njegov odvetnik Zdolšek sta razkrila le eno stran in pol poročila, ki je sicer dolgo 64 strani, ter se sklicujeta na to, da naj bi se Komisija za preprečevanje korupcije navezovala le na dve SMS-sporočili. A ta segment je dosti širši; če nekdo javno reče, da bo neko ustanovo očistil drugače mislečih, in to tudi dejansko stori, to pomeni, da gre za kršenje integritete. Ljudje so bili zaradi politične usmeritve, ne zaradi lastne krivde, protizakonito odpuščeni. Srž problema ni v tem, kar skušajo predstaviti tudi osrednji mediji – torej dve SMS-sporočili –, temveč gre za njuno vsebino. Zelo zaskrbljujoče je, da si predsednik vlade dovoli takšno obnašanje. Glede zaposlovanja danes vidimo, da predvsem ustroj Gibanja Svoboda narekuje zaposlovanje na policiji in drugje. Glede KPK smo pri SDS že večkrat izpostavili, da je postala brezzobi tiger in jo je treba nadgraditi s finančno policijo, ki se ne bo ukvarjala s tatovi kur, ampak s težkim kriminalom, ki pa je v Sloveniji pod Golobovo vlado vedno bolj prisoten.
Omenjali ste demografijo. Ta je povezana tudi z množičnimi migracijami. Kako komentirate trenutno migracijsko politiko?
Demografskega problema ne smemo reševati z uvažanjem tujcev. Ilegalne migracije so seveda v nasprotju s pravnim redom v Sloveniji in jih je treba preprečevati. Kar se tiče pomanjkanja delovne sile, obstajajo postopki, po katerih podjetja ali delodajalci lahko pripeljejo delavce. V Zahodni Evropi lahko spremljamo, kako hude pretrese v družbi sprožajo množične migracije; samo poglejmo si dogajanje v Strasbourgu ali v Bruslju, ki naj bi bil center odločanja v Evropski uniji. Gre za zaskrbljujoče prizore, ki si jih noben zdravorazumski politik ne bi smel želeti za Slovenijo. Migracije namreč prej ali slej pripeljejo do kritične točke, ko se neka skupina ni pripravljena asimilirati, čeprav je to dolžnost vsakogar, ki pride v Slovenijo. Sploh pod sedanjo vlado lahko opazimo, da je Ljubljana postala manj varna, kot je bila pred petimi ali šestimi leti.
Kot vemo, levičarski nevladniki močno podpirajo migracije, zakonite in nezakonite. So pa bili močno razburjeni, ko je SDS napovedala, da jim hoče zapreti pipo. Seveda so to v javnosti predstavili, češ da hoče SDS vzeti denar gasilcem, športnim društvom in podobno. Kakšen je vaš odziv na to?
Gre za klasično sprevračanje s strani tistih, ki se bojijo, da bodo izgubili privilegije, ki so jih dobili pod sedanjo vlado. Omenim lahko t. i. Glas ljudstva, ki sploh ni sestavljen iz ljudstva, ampak je glas trenutne elite, ki je v zadnjem obdobju dobil 160 milijonov evrov. Samo zamislite si, kaj bi s takšnim denarjem ali le s tretjino takšne vsote lahko naredili na področju infrastrukture in vsega drugega. Gre za temo, ki je ne smemo podcenjevati, saj je to ogromen vložek vlade v tiste, ki so jo tudi spravili na oblast. Priča smo medijskemu sprevračanju in ob tem apeliram na vaše bralce, da v svojih domačih in družbenih krogih izpostavljajo, da zapiranje pip nevladnikom pravzaprav pomeni zapiranje pip tistim nevladnikom, ki dejansko to niso, ampak so provladne organizacije, ustanovljene za to, da širijo skrajno levičarsko in trenutno vladno narativo ter tako nabirajo volivce te politične opcije.
Kaj bi to zapiranje pip pomenilo za resnične nevladne organizacije?
Odvzem sredstev omenjenim skupinam bi pomenil, da bi nevladne organizacije, ki prispevajo k blaginji Slovenije in njeni varnosti, kot so na primer gasilci, pridobile več sredstev. Preprosto povedano: ko bi ministrstvo za javno upravo imelo razpis, bi bili iz njega izključeni tisti, ki delujejo v političnem smislu. Ne bi se mogli prijaviti, več denarja pa bi ostalo za mladinske organizacije itd. Torej zapiranje pip za levičarske kvazinevladnike pomeni več denarja za vse, ki delujejo za dobrobit slovenske družbe.
Nedavno je bilo razkrito, da naj bi Inštitut 8. marec prejemal denar od Soroseve Odprte družbe. Kot vemo, se ti nevladniki tudi sicer napajajo iz nekih mednarodnih fondov. A kako preprečiti tovrstno tuje financiranje, ki je pravzaprav zunanje vmešavanje v notranjo politiko?
Popolnoma se strinjam; gre za posege in finančne injekcije, ki imajo jasne politične cilje. Naj navedem klasičen primer tega: v času prejšnje vlade je Inštitut 8. marec prejel nakazilo v višini 300.000 evrov od skrajno leve nemške fundacije Guerrilla Foundation za kampanjo, ko smo imeli enega od referendumov. Po nemški zakonodaji, v kateri je to podrobno urejeno, morajo nevladne organizacije pripravljati finančna poročila in v poročilu omenjene fundacije je jasno pisalo, da so Inštitutu 8. marec namenili sredstva za referendumsko kampanjo, torej je šlo za sredstva, namenjena političnemu vplivu. Zneski so zelo visoki. Poleg Sorosa je med drugimi financerji tudi Planned Parenthood. Obvodno se je omenjeni inštitut financiral tudi preko USAID-a. Tu je še Mirovni inštitut, ki ne prispeva ničesar k svetovnemu miru, dobival pa je sredstva iz sklada ameriškega kongresa v času Bidna. Obvodna financiranja obstajajo, kar je bilo razvidno v primeru USAID-a, ko so to potrdile informacije ameriškega ministrstva.
Kako bi se temu lahko zoperstavili?
Področje takšnih organizacij je treba urediti skladno z današnjim časom. Če neka organizacija aktivno sodeluje pri političnih vprašanjih, mora biti pod jasnim nadzorom oziroma sistemom varovalk. Političnim strankam je prepovedano prejemati sredstva za kampanjo iz tujine, to pa mora veljati tudi za vse, ki s svojim delovanjem vplivajo na politično krajino. V naslednjem mandatu bo treba to po zgledu nekaterih drugih držav konkretno nasloviti in spraviti v zakonodajo.
Za konec se dotakniva mednarodnega dogajanja. Sami ste v dobrih stikih z ameriškimi republikanci. Kakšno je vaše stališče do Trumpove politike in njegovih pritiskov glede Grenlandije?
Trump je že v svoji kampanji poudaril, da bo postavil Američane in ZDA na prvo mesto. To mora biti prioriteta vsakega politika, ki ima v mislih blaginjo svoje dežele. Glede notranje politike se v ZDA pod Trumpom stvari premikajo k večji preglednosti in nadzoru nad javnimi financami, boljši varnosti itd. Politika njegove administracije zna zavzemati trdna stališča, od katerih ne odstopa. Če naredimo primerjavo med Trumpom in Obamo, je slednji s posredovanjem v Libiji in Siriji sprožil ilegalne migracije v Evropo. Trumpova politika temelji na lastnih interesih, medtem ko so demokratski predsedniki vedno gledali na interese svoje ideologije. Grenlandija je za Američane vprašanje nacionalne varnosti, a po drugi strani ne smemo zanemariti pravice narodov do samoodločbe in ljudje z Grenlandije hočejo, da ta ostane del ozemlja Danske. To vprašanje bi bilo treba rešiti skozi dialog. Ameriški obrambni dežnik je EU varoval dve desetletji, ko smo sami na področju obrambe spali, in zagotavljal pretežno varno stanje. S Trumpom je treba doseči konsenz, ki bi bil sprejemljiv tako za EU kot za ZDA, predvsem pa bi z vidika strateške pozicije Grenlandije zagotavljal svetovno varnost. Menim, da morajo voditelji EU zavzeti odločnejši položaj, saj z mlačnimi odločitvami in predolgimi postopki Evropa postaja vse šibkejša, kar seveda ni v našem interesu; je pa ta šibkost posledica šibkih nacionalnih voditeljev EU, enega izmed njih pa imamo tudi v Sloveniji. Upam, da se bo 22. marca to spremenilo.
Biografija
Andrej Poglajen je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, član Slovenske demokratske stranke (SDS). Politično je aktiven že od mladih let. Leta 2018 je bil pri 18 letih izvoljen v Občinski svet Občine Idrija, s čimer je postal eden najmlajših občinskih svetnikov v Sloveniji. Kasneje je opravljal tudi funkcijo podžupana Idrije ter bil dejaven na lokalni in državni ravni. V državnem zboru deluje predvsem na področjih pravosodja, notranjih zadev, lokalne samouprave in ustavnih vprašanj. V javnosti se izpostavlja kot predstavnik mlajše generacije politikov ter zagovornik konservativnih vrednot, gospodarskega razvoja in večje vloge lokalnih skupnosti.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
