Piše: T. B. (Nova24TV.si)
Zadeva izbire novega ustavnega sodnika je vnovič razkrila modus operandi koordiniranega delovanja na relaciji NVO – politične stranke – osrednji mediji, ki ga sedaj prepoznavajo tudi nekateri dosedanji podporniki levega političnega pola.
“Takšno selektivno poročanje, ki izbriše sledi do konkretnih političnih akterjev in popači strokovno formulirane argumente, ne služi obveščanju javnosti. Takšen povzetek ustvarja medijski mehurček, ki ščiti vpletene politične in civilnodružbene akterje pred odgovornostjo za instrumentalizacijo postopka, bralcem pa odreka pravico do celotne resnice,” je na X zapisal filozof in fizik Sašo Dolenc.
Kot smo poročali, je kandidat za ustavnega sodnika Ciril Keršmanc naletel na nenadno in ostro nasprotovanje, predvsem iz vrst Levice in Socialnih demokratov. Razlog, ki so ga navajali, so bila domnevna “konservativna stališča”, zlasti glede pravice do splava in drugih družbeno občutljivih tem. Izjave poslancev obeh strank so bile takoj prevzete in še dodatno zaostrene s strani nevladnih organizacij – predvsem Inštituta 8. marec pod vodstvom Nike Kovač. Keršmanca so javno označili za neprimernega kandidata, pri čemer so njegova stališča interpretirali na način, ki je bil vsaj delno izkrivljen ali nepreverjen.
Keršmanc sam je v odzivu poslal javno pismo ravno Niki Kovač. V njem ni izrazil jeze zaradi tega, da na koncu ni postal ustavni sodnik – to mesto je v torek zasedla Barbara Kresal –, temveč zaradi medijskega linča in širjenja lažnih ali zavajajočih informacij. Opozoril je, da se ga skoraj nihče ni obrnil za komentar ali pojasnilo, kljub temu da gre za javno funkcijo najvišjega pomena. Posebej je izpostavil, da ga je o organizirani kampanji proti njemu obvestil Urad predsednice republike, predsednica Državnega zbora pa ga je osebno opozorila na netransparentno delovanje določene osebe na Ministrstvu za pravosodje.
Sašo Dolenc: Hladnokrvni medijski umor in selektivno poročanje
Eden najostrejših in hkrati najbolj presenetljivih kritik je prišel izpod peresa filozofa, fizika in publicista Saša Dolenca, ki dolgo velja za neodvisnega opazovalca in ni bil znan po simpatijah do desnice. Na omrežju X je zapisal obsežno analizo, ki jo je vredno navesti v večjem obsegu, saj razkriva globino njegovega razočaranja: “Izjemno me žalosti, kako so se na hladnokrvni medijski umor kandidata za ustavnega sodnika odzvali trije akterji, ki sem jih do sedaj cenil: medij N1, stranka Levica in Inštitut 8. marec. (SD puščam ob strani, ker se moje mnenje o tej stranki ni spremenilo.) Vsi so bili aktivni udeleženci dogajanja in obstajala je možnost, da so bili zavedeni ali da niso imeli vseh podatkov v trenutku dogajanja. Sedaj so podatki na voljo, zato lahko predpostavimo, da jih vsi dobro poznajo.”
Dolenc je posebej razčlenil članek na portalu N1, ki je temeljil na agencijskem poročilu STA, a po njegovem mnenju ključne dele Keršmančevega pisma prikril ali selektivno izpustil: “Medij N1 je včeraj objavil na videz novinarsko objektiven povzetek dogajanja, pod katerega je kot avtor podpisana agencija STA. Zapis, ki sicer poskuša izpasti kot nepristransko poročanje, pa lahko v bodoče služi kot šolski primer, kako novinarji s pristranskim in selektivnim povzemanjem ustvarjajo realnost, namesto da bi o njej poročali.”
Posebej je opozoril na izpuščene vire: “Keršmanc v pismu ne govori o neznanih virih, ampak jasno zapiše, da ga je o organizirani kampanji proti njemu obvestil Urad predsednice Republike. Še več, predsednica Državnega zbora ga je osebno opozorila na netransparentno delovanje določene osebe na Ministrstvu za pravosodje, kar je vodilo v njegovo diskreditacijo. Novinarji so ta konkretna opozorila dveh najvišjih funkcionark v državi v svojem povzetku popolnoma izpustili.”
Enako kritičen je bil do izkrivljanja stališča do splava: “Podobno zavajajoč je povzetek kandidatovega stališča do splava. Zapisali so, da Keršmanc meni, da bi Ustavno sodišče lahko odločalo o ‘obsegu financiranja’, kar zveni, kot da želi pravico omejevati. Zamolčali pa so njegov ključni argument iz pisma: da bi bila ustavna pravica do splava brez zagotovljenega javnega financiranja ‘izvotljena’. Keršmanc je torej financiranje zagovarjal kot nujen pogoj za dejanski obstoj pravice, ne pa kot vzvod za njeno krčenje.”
Dolenc je zaključil z osebnim razkritjem: “Da je stranka Levica pripravljena sodelovati v takšnem medijskem linču, je zame pomembno novo spoznanje, ki bistveno spreminja moj odnos do te stranke. Do sedaj sem bil mnenja, da vseeno višje vrednotijo resnico kot kratkoročno politično preigravanje z velikansko kolateralno škodo. Menil sem, da želijo v političnem polju delovati drugače, bolj spoštljivo in na dolgi rok.”
In o Inštitutu 8. marec: “Izjemno žalosten sem tudi glede odziva Inštituta 8. marec. Razumem mladostni idealizem in podpiram večino njihovih aktivnosti, ki imajo vsekakor plemenit cilj. A cilj ne posvečuje sredstev. Tudi v aktivizmu bi morala biti resnica in etika na prvem mestu – uničevanje integritete človeka na podlagi nepreverjenih interpretacij in vztrajanje pri očitnih neresnicah, tudi ko so te ovržene, ne more biti pot do bolj pravične družbe.” Dolenc je izrecno poudaril, da je takšno ravnanje zanj novo spoznanje, ki mu je spremenilo odnos do teh akterjev.
Dolgoletna praksa, ki jo sedaj vidi tudi levica
“Obvezno branje, da se morda še komu razkrije modus operandi koordiniranega delovanja ‘benevolentnih’ akterjev na relaciji NVO – politične stranke – mediji. To še zdaleč ni nova praksa … gre za ustaljen način delovanja, ki ga žal potrebno doživeti iz prve roke, da uvidiš, da gre za običajno prakso,” je Dolenčev zapis komentiral Igor Muženič, predsednik Sindikata družinskih zdravnikov Slovenije. Muženič dodaja, da smo podobno koordinirano delovanje že videli v zdravstvu, kjer medijske manipulacije in izkrivljanje resnice zastrupljajo javni prostor, onemogočajo racionalno razpravo in imajo lahko tragične posledice – brez da bi kdorkoli odgovarjal.
Zaključek: Ne naključje, temveč sistematično delovanje
Zadeva Cirila Keršmanca ni osamljen incident. Pokazala je, kako hitro se lahko sproži usklajena kampanja, v kateri NVO-ji prevzamejo vlogo “moralne straže”, stranke leve sredine pa sledijo, mediji pa z selektivnim povzemanjem in izpuščanjem ključnih dejstev dokončno oblikujejo javno percepcijo. Sedaj to prepoznavajo tudi tisti, ki so doslej verjeli v nepristranskost teh akterjev ali v njihovo “žrtveno” vlogo v družbi.
Vprašanje ni več, ali se to dogaja. Vprašanje je ali bo javnost zahtevala odgovornost za takšno instrumentalizacijo postopkov in širjenje zavajajočih informacij – čas za to bo 22.marca na državnozborskih volitvah.
