Piše: Gašper Blažič
Bolj ko se bližajo volitve, bolj je opazna nervoza sedanje oblastne elite. Če je še pred štirimi leti globoka država aktivirala dotedanjo stranko Jureta Lebna in jo transformirala v »svežo« s(S)vobodo, je sedaj stvar povsem drugačna.
Mnogi sedaj vlado opisujejo kot nekakšno zmedeno diskoteko, v kateri velja prava zvočna kakofonija, obenem pa obilo (umetno ustvarjene) megle, medtem ko reklame naokoli vabijo, naj ostanemo na tem prizorišču in verjamemo temu, kar vidimo, namreč – Potemkinove vasi. Še več: naj verjamemo temu, kar nam prigovarja didžej, medtem ko nam – v napol omotičnem stanju – osebje diskoteke iz žepov pobira še zadnje, kar imamo.
Slovenska ali srbska Ljubljana?
In kaj v slovenski politični realnosti predstavlja »umetno meglo«? Predvsem širjenje ideološke agende za potrebe mobilizacije levih volivcev in hkrati demobilizacije tistih, ki bi lahko na volitvah podprli opozicijske stranke. Kot je znano, so nekateri triki sedanje oblastne elite spodleteli. Govora premierja Roberta Goloba na Osankarici in v Dražgošah sta hitro utonila v pozabo, saj se pravzaprav nihče ni kaj dosti oziral nanju. Zato so morali iznajti novo umetno vabo za draženje vnaprej indoktriniranih čustev ljudi. Kot je znano, je shod harmonikarjev v Ljubljani na državni praznik 26. decembra 2025 predsednik SDS Janez Janša pospremil z besedami »Ljubljano smo spet naredili slovensko«. Nakar je sledila zapoznela, a predvidljiva reakcija ljubljanske levice. Ljubljanski mestni svetniki, seveda tisti, ki podpirajo Zorana Jankovića, so namreč Janšo napadli, češ da parafrazira Adolfa Hitlerja. No, verjetno so namigovali na Hitlerjeve besede, izrečene v Mariboru leta 1941, češ naredite to deželo spet nemško (v resnici tega ni izrekel v Mariboru, ampak že prej v Berlinu).
Iluzija o Hitlerjevih naslednikih
Kakor koli že, ljubljanski mestni svetniki iz vrst Jankovićeve liste, Svobode, Levice ter SD so na dnevni red februarske seje ljubljanskega mestnega sveta uvrstili predlog sklepa o izogibanju poveličevanju nacizma. A dejansko bolj zaradi panike v lastnih vrstah kot zaradi skrbi glede širjenja parol iz ropotarnice totalitarnih ideologij. Ljubljanska levica je namreč še enkrat hotela v javnost poslati povsem lažno sporočilo, da je Janša s svojo izjavo koketiral z nacizmom, s čimer naj bi se po njihovo potrdilo, da je SDS skrajna desnica. No, Janša jim je prek družbenih omrežij seveda odgovoril, da so prav harmonikarji Ljubljani vrnili slovenskost, kar je dejansko v nasprotju z željo Adolfa Hitlerja, da bi slovenske kraje potujčil – prav to pa počnejo trubači. In ravno ta trend se je močno okrepil v času Jankovićevega županovanja. Spomnimo: ljubljanski mestni svet je sredi decembra sicer prepovedal takšne trubaške nastope do novega leta, a prepoved je bila splošna in vsi so upali, da bo preprečila tudi shod harmonikarjev. A to se ni zgodilo, saj so organizatorji shod predhodno prijavili. »Ne, Janša je parafraziral anti-Hitlerja. Ljubljano smo s harmonikarji naredili BOLJ SLOVENSKO. In ne bolj srbsko ali nemško. In jo bomo spet. Zato: Odpeljite si trubače v svoje ruske dače. Tukaj bo po naše, tukaj je naš dom,« jim je na omrežju X sporočil prvak SDS Janša.
Dve plati istega kovanca
Zanimivo je, kako je praktično sočasno prišlo do razgaljenja stranke, ki je vsaj doslej v političnem spektru kotirala bistveno bolj desno kot SDS. Namreč, kontroverzni nekdanji policist Zoran Stevanović, ki je bil v preteklosti član SNS, nato pa je izstopil in ustanovil prorusko in kakor nacionalistično oz. suverenistično stranko Resni.ca, se je že zdavnaj pokazal kot rezervna sila tranzicijske levice, saj je že kar nekaj časa nazaj celo pri notarju overovil zavezo, da njegova stranka v nobenem primeru ne bo šla v koalicijo s SDS. Slednjo pa Stevanovićevi pristaši na družbenih omrežjih dejansko pljuvajo veliko huje kot katero koli stranko tranzicijske levice. Spomnimo pa se tudi na razgrajaške proteste v času covida, ko je nahujskana množica celo vdrla čez ljubljansko severno obvoznico in sprožila pravi kaos – da seveda ne govorimo o bratenju organizatorjev protesta z nekaterimi zelo kontroverznimi osebnostmi, tudi Anisom Ličino in nekaterimi posamezniki, znanih iz črne kronike. Na te stvari je treba spomniti prav zaradi dejstva, da so razne skrajno desne skupine in stranke, znane po svojem nasprotovanju EU, zvezi Nato in Izraelu ter na drugi strani po antisemitizmu ter naklonjenosti Putinovemu režimu v Moskvi, dejansko veliko bolj podobne skrajnim levičarskim strankam (Levica je takšen primer) kot pa neki normalni desnici. Pobožna želja globoke države je bila, da bi Stevanovićevo stranko spravili čez parlamentarni prag, s tem pa bi lahko prišlo do nadaljevanja vladavine tega, kar smo gledali že zadnja štiri leta. No, tu velja spomniti, da Resni.ca ni nikakršen jeziček na tehtnici, saj je že vnaprej odločeno, da bo na strani tranzicijske levice. Medtem ko bo propaganda vladajoče koalicije še naprej ponavljala lažno mantro o SDS kot »skrajni desnici«.
Golob se zgleduje po Miloševiću
A očitno je tovrstna umetna megla samo poskus zakrivanja grenke resničnosti, saj Golobova vlada v zadnjem času izvaja atentat na javne finance z zlorabo proračunskih sredstev za kritje stroškov propagandnega projekta, ki bi javnosti pojasnil vse dosedanje dosežke vlade. Kar je približno primerljivo s tem, kar je praktično takoj po slovenskem plebiscitu storil Miloševićev režim v Beogradu, ki si je pri Narodni banki Jugoslavije (NBJ) iz primarne emisije nepooblaščeno »izposodil« 18 milijard in 243 milijonov dinarjev (takratnih okoli 1,4 milijarde ameriških dolarjev). Seveda za svoje politične potrebe. No, ta razbojniška poteza »vožda« je seveda dokončno zakoličila politično usodo tedanjega zveznega premierja Anteja Markovića, ki je imel od tedaj zvezane roke in je lahko samo grozil Sloveniji zaradi blokade pošiljanja slovenskih vojakov na služenje vojaškega roka v JLA. Modus operandi, ki ga je izvajal Slobodan Milošević, se je očitno skozi desetletja ohranil ne samo v sedanji srbski vladajoči garnituri, pač pa tudi pri njenih posnemovalcih v Sloveniji, torej prek Zorana Jankovića vse do Roberta Goloba in njegovih ministrov. Seveda se takšna zloraba, kot je bojda desetdnevno »informiranje« javnosti o vladnih dosežkih, ni zgodila prvič. Že Cerarjeva vlada je denimo poskrbela, da je prvi referendum o drugem tiru padel, saj je bilo vladno financiranje kampanje nepošteno. No, tokrat je nad Golobovo vlado samo še modro nebo, njenega financiranja svoje kampanje iz žepov davkoplačevalcev pač ne more nihče razveljaviti.
Je torej presenetljivo, da se denimo aktivistka Nika Kovač sedaj oglaša že iz vseh medijskih »konzerv«? Očitno so zadeve tako resne, da se je preko intervjuja v Reporterju v javnosti oglasil celo »Veliki brat« osebno, torej Milan Kučan, in direktno posvaril pred četrto Janševo vlado. Kar dodatno potrjuje našo tezo, da je vladajoča levica brez programa. Njen program je zgolj oblast za vsako ceno. Dejansko Golobova vlada že pleše svoj skorajšnji mrtvaški ples.
Dr. Andrej M. Poznič: Vladajoča elita se zateka k prevari
Dr. Andrej M. Poznič, moralni teolog in publicist: »Zdrava pamet in pošteno računanje vsakemu državljanu pripovedujejo, da je nekaj v naši deželi hudo narobe. Draginja je očitna. Vse položnice so šle v nebo, kljub subvencijam, državno določenim cenam in drugemu že videnemu levičarskemu početju, ki se strni v geslu »več države, nič izven države, nič brez države«. Seveda, levičarji so prepričani, da so oni država, zato smejo početi, kar jim paše. Ker pa je to skregano z zdravo pametjo, še bolj pa z rezultati, imamo zdaj manj svobode, manj gospodarskega razcveta, manj pluralizma, manj strpnosti, manj spoštovanja drugače mislečih kakor pred štirimi leti.
Ker levičarstvo v kateri koli obliki že prihaja med nas, naj si bo to fašizem, nacizem ali komunizem, kar nikoli ne prinaša razcveta, se v vseh zatekajo k nasilju, propagandi, državnim monopolom, ki jih seveda oni obvladujejo. Tudi pri nas so težnje sedanjih oblastnikov po državnem monopolu nad vsem našim življenjem očitne. Po hitrem postopku so nam naložili nove davke, nove represivne omejitve, ki uničujejo svobodo govora, ki omejujejo pluralnost v šolstvu in medijih. Ljudstvo je tem nasilnežem reklo »Dovolj!« šele, ko so se spravili na bolne in ostarele. Kajti značilnost levičarjev je, da je njihova rešitev vedno pobijanje (splav, evtanazija, v ekstremnih primerih gulagi in pogromi).
Ker torej dejansko ne morejo prepričati nikogar, se zatekajo k prevaram, zavajanju, kupovanju, podkupovanju in pranju možganov. Levičarji nikoli ne nastopajo na volitvah drugače kakor z ideološkimi temami, ki polarizirajo, ki delijo, ki različne skupine povežejo v gmoto, ki jo potrebujejo, da na volitvah obstanejo. Kaj je drugega obljubljanje, da bodo v prihodnjem mandatu naredili, česar v tem niso, kot ideološka flancarija? Kakor da nimajo že zdaj možnosti vseh obljub izpolniti. Levičarji vedno nastopajo na ideoloških okopih.«
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
