Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Duh je ne-materija (nekaj bistveno drugačnega kot snov), naše glave so napolnjene z neštevilnimi podatki o materiji, bolj malo pa vemo o Duhu, in kakšen je npr. odnos med obojim, kako Duh npr. stopa v stik z materijo, zato sem se odločil napisati nekaj o odnosu med Duhom in dušo ter Duhom in materijo, a še iz drugih razlogov. Bistvo po-moderne dobe vidim v novi in popolnejši poti do resnice, v tem vidim preseganje razsvetljenstva, ki je razumsko spoznanje proglasilo za najvišje spoznanje. Pogoji so danes za to dozoreli: problemi so postali tako zapleteni, da je razsvetljeni razum postal zastarelo orodje za njihovo reševanje – to še nikoli ni bilo tako očitno kot danes. Iz tega pa bo sledil tudi naprednejši način odločanja, ne zgolj s pametjo in racionalističnim znanjem, kot je to v navadi danes.
In kako naj bi to (popolnejše) izgledalo? Tu bom, da bi to pojasnil, navedel dva stavka iz knjige RŽVB – resnice in znanje iz teh knjig bom uporabil tudi v nadaljevanju:
»Naučite se prepoznavati Me s svojim duhom«.
»Moje poučevanje ni kot filozofija, k tebi prihajam in te poučujem, kakor Duh uči duha«.
Boga (ki je Duh) človek prepozna (začuti) s svojo dušo, človek torej preko svoje duše stopa v stik z Bogom. In na ta način Bog človeku tudi (neposredno!) govori, in tu je razkrito, da je to ne-filozofski, torej ne-razsvetljenski, gre za nad-filozofski način, in v tem je ključ do preseganja razsvetljenskega načina. Bog pa človeku (vedno!) govori po Duhu: »Od mojega Duha boš prejel vse, kar ti imam povedati«. Duh pa vstopa v dušo: »Jaz ti govorim v srcu«. Da pa bi čim več od tega tudi razumeli, je treba čim bolje poznati tudi dušo in Duha.
Bog govori, ker je (tudi) Beseda, Bog kot Beseda pa deluje v Duhu – zato vedno govori po Duhu. Ravno o Duhu nameravam tu nekaj napisati, Bog je namreč prisoten po Duhu, Duh vstopa v dušo in v svet. Torej, odnos Duh – duša in Duh – svet. O Duhu zato, ker je ne-materija, gre torej za metafizično stvarnost, to se mi potrebno zato, ker je moderna vse metafizično izgnala iz sveta, s tem je svet de-sakraliziran, svet ni več »svet«. V RŽVB je to jasno rečeno: »Znanje vaše dobe se bojuje proti nauku (znanju) Svetega pisma«.
Srednji vek pa je gradil ravno na znanju (resnicah) iz Svetega pisma, pri tem si je marsikaj razlagal naivno in preveč dobesedno, tako je na tej osnovi zgradil tudi podobo sveta: Zemlja je v središču sveta (vse druga kroži okoli nje), je plošča, plavajoča na morju, čeznjo pa je poveznjen nebesni svod. Takšna predstava se nam danes zdi otročja, vendar pa vsebuje velike resnice: poleg Zemlje (materialni svet, ki je »spodaj«) obstaja tudi Nebo (»V začetku je Bog ustvaril Nebo in Zemljo«), torej tudi nekaj NAD in nekaj višjega, se pravi onostranstvo, duhovni svet. Za srednjeveškega človeka je bilo to samoumevno: da je materialni svet samo del celotne stvarnosti.
Potem pa je, z renesanso, zavel duh novega časa, revolucija je bilo že spoznanje, da Zemlja ni »v središču« (Galileo), to je začelo rušiti neko podobo sveta, ki je tudi Cerkvi zelo ustrezala. A to je bil šele začetek: začel se je pohod neke nove znanosti objektivnega opazovanja in MERJENJA. Začela se je izgradnja nove podobe sveta, s pomočjo te nove spoznavne metode. To je nujno treba vedeti, ker je novoveški človek sčasoma začel priznavati le tisto, kar je mogoče »dokazati« na ta način, s to metodo (eksperiment, objektivno opazovanje, merjenje), kar pa vodi v zanikanje vsega metafizičnega, tudi Duha v svetu in duše v človeku (v telesu). Ker nameravam napisati nekaj o odnosu med Duhom in dušo, je treba nujno prej nekaj napisati o problematiki sodobnega odnosa do duše.
Duša
V srednjem veku je bila vera vanjo samoumevna, to je sledilo iz avtoritete Svetega pisma in Cerkve. Sicer pa duša ni le stvar krščanstva, vanjo so verjeli v vseh predmodernih družbah, duša je ena temeljnih resnic njihovih religij, tako starega Egipta kot hinduizma in islama, lahko pa bi šli še bolj nazaj, v plemenske družbe.
Zakaj to verjetje v obstoj duhovne duše v človeškem telesu v moderni dobi ni več samoumevno oz. je vera vanjo močno opešala, glede tega so mnogi pristali v agnosticizmu in nihilizmu? Tega ni težko prepoznati. Vzrok je v modernih empiričnih znanostih, v »znanju te dobe, ki se bojuje proti znanju (resnicam) Svetega pisma«. Človek je (v renesansi) začel z nečim, v srednjem veku od Cerkve prepovedanim, s seciranjem človeškega telesa. In to je bil šele začetek nekega procesa, danes je prignan do točke, ko raziskujemo ne le celice, ampak tudi molekule telesa. Te moderne znanosti, kot fizika, kemija, biologija in predvsem medicina, pa neke (ne-snovne!) duše v telesu niso našle. S tem pa je v tej civilizaciji upadala vera v sam njen obstoj – posledica racionalizma – kuge moderne dobe, miselno orožje racionalizma so namreč te znanosti (delo Razuma!). Delo »božanskega Razuma«, zato to znanje mora biti »pravilno«, ta Razum namreč mora biti sposoben odkrivati naravne zakone, sploh: spoznati resnico. V dometu teh znanosti (njihovih spoznavnih metod) pa je samo svet materije, materija v njenih grobih in subtilnih pojavnih oblikah. Racionalizem je zato materializem na miselni ravni. In če te znanosti duše v telesu niso našle, je pač ni. Človek je samo materija, je samo fizično telo, s smrtjo katerega je vsega konec. Racionalizem je torej močno zamajal vero v obstoj duše pri mnogih (v krščanstvu pa je »neumrljiva duša« ena od temeljnih resnic!), mnogi pa so jo sploh začeli zanikati. Kakšne so posledice?
Posledice za takšno družbo so številne in daljnosežne in v glavnem negativne. Vse skupaj povzroča spremembo vrednot in morale, s tem odnosa do življenja, in še kako usodno se odrazi na vzgoji mladih generacij, ki so prihodnost te civilizacije. Če namreč ni duše, se izgubi perspektiva večnosti, s tem smisel življenja (trpljenja), starši otroke spravijo na svet samo za ta svet, posledica vsega tega je, da se jim smilijo, posledica tega pa je škodljiva permisivna vzgoja, katere posledice poznamo in so pogubne (npr. njihova velika odtujenost). Nadalje vse to slabo vpliva na ekonomijo in politiko moderne družbe. Zakaj? Če ni duše, človeku ostane le še eno in to kratko zemeljsko življenje, ki ga je treba maksimalno izkoristiti za (čutno) uživanje, za kar pa je potreben denar, ki si ga bo človek pripravljen prisvajati tudi na nepošten način, saj ga po smrti noben bog ne bo kaznoval. V taki družbi se torej masovno pojavijo pohlep, sebičnost, spolna razpuščenost, nepripravljenost na odpoved…, v tem zato vidim glavni vzrok za moralni razkroj sodobnega sveta in velik nered v njem, kar seveda nujno povzroča tudi gospodarsko propadanje in s tem širjenje revščine, materialno pomanjkanje.
»Racionalizem je smrtonosen« (st. iz RŽVB). Tu se smrtonosnost nanaša na dušo in je posledica postavljanja Razuma na prvo mesto v njej (v srcu). Vendar pa je ta kuga moderne smrtonosna za dušo tudi zaradi prej opisanega: ker vodi v zanikanje njenega obstoja. Duša pa ima (podobno kot telo) tudi svoje potrebe (ki jih bom opisal pozneje), in če le-te niso zadovoljene, ona neogibno začne propadati in nazadnje umre. Človek bi si torej v življenju nujno moral prizadevati tudi za zadovoljenje teh potreb, a tega nikoli ne bo, če v dušo sploh ne verjame, še toliko manj se seveda zaveda njenih potreb. A s tem satan doseže svoj cilj: »Njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad«. Zato je v njegovem interesu, da se ta kuga širi: »Racionalizem je od kneza teme« (navajam stavke iz RŽVB). Zato pa je naša (pozna moderna) postala doba teme in čas lakote. Notranje teme in lakote duha. In krize smisla. Kako premagovati to duhovno krizo?
Jasno, da bo to mogoče s premagovanjem racionalizma. Kako naj bi to izgledalo?
Človek-racionalist verjame samo v »znanstveno dokazano« in zanj je nekaj vredno šele, ko je to mogoče opisati s formulami. To zaupanje v moderno Znanost ima vzroke tudi v tehniki, ki jo je ona ključno pomagala ustvariti. Zanj je edino prava znanost zato tista z metodo eksperimenta in merjenja. In ravno takšno gledanje bo treba premagati. Potrebujemo namreč znanje o duši, Duhu, Besedi…, torej o metafizičnih stvarnostih, ki tej metodi niso dostopne. Na dlani je torej, da je za novo dobo potrebna tudi neka nova spoznavna metoda. Kako naj bi izgledala?
Bo seveda bistveno drugačna, v temelju takšne znanosti so razodete resnice, ki jih ne gre »dokazovati«, v katere je treba enostavno verjeti. Kot izvor tega znanja vidim 12 knjig »Resnično življenje v Bogu« mistikinje Vassule Ryden, tu so resnice navadno podane s simboličnimi besedami, zato je bistvo te nove spoznavne metode v analizi pomena teh besed in stavkov, iz te analize se razvija to znanje. Gre za raziskovanje pomena simbolov, in simbol nikoli ne more biti do kraja raziskan. Za to znanje pa Jezus pove, da nobeno znanje ni večje, še več, da bo znanost moderne ob srečanju s tem propadla.
