Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Med levico in desnico (tudi na svetovni ravni) obstajajo velike ideološke razlike. Levičarji: ateisti (navadno, ne pa nujno), smatram, da jih je v ateizem zapeljal duh racionalizma in materializma. Racionalizem je kuga, ki jo je začelo širiti razsvetljenstvo, ki pa je proizvedlo tudi francosko revolucijo, in levičarji radi poudarjajo del gesla te revolucije, ki je v »enakosti«. Iz tega pa izhajajo velike razlike, kar se tiče levice in desnice, tudi v pogledih na ekonomijo. Levičarji, vsaj današnji, ne marajo kapitalistov kot »izkoriščevalcev« (delavskega razreda), a ne morejo prikriti svoje ljubezni do kapitala, se pravi denarja. Torej »enakost«: komunizem je v imenu »enakih želodcev« v ekonomiji postavil uravnilovko: da so glede plač ljudje praktično izenačeni, ne glede na delovno uspešnost.
A v tem je nekaj nenaravnega: ljudje že po naravi (od rojstva) nismo enaki, da ne govorim o poznejših, številnih in pomembnih dejavnikih oblikovanja človeka pozneje v življenju (npr. šola, vrstniki), kar vse rezultira v zelo različne sposobnosti in delovne navade, kar pa seveda vodi v velike razlike v »produktivnosti«, a koncem meseca naj bi, ne glede na uspešnost, vsi prejeli (skoraj) enako! Jasno, da to vodi v de-motiviranje pridnih in sposobnih, posledica pa je postopno materialno nazadovanje takšne družbe, končamo v enakosti, a to je enakost v revščini. Ta zmotna antropološka postavka o človeku (da bo »vsak delal po svojih zmožnostih in vsak imel po svojih potrebah«: cilj socializma), je bil eden glavnih razlogov za gospodarski zlom komunizma.
Socializem v praksi ne deluje (zaradi tega), vedno znova se vse skupaj konča v kaosu in revščini, a ljudje vedno znova poskušajo z njim, vzrok je nedvomno spet v človeški naravi, ljudje namreč znamo biti tudi leni in nevoščljivi, in ideja o družbeni pravičnosti je lepa in privlačna. In tudi pri nas, v samostojni Sloveniji, imamo večino tega časa levo, torej socialistično oblast, tudi posledica komunizma (ki nam je privzgojil egalitarnost!), a takšna oblast ni, ne more biti dobra za gospodarstvo, Slovenija zato vedno bolj stagnira. Za levičarje je namreč značilno tudi, da razmišljajo in delajo predvsem v smeri, kako bodo delili, na kako bodo ustvarjali.
Podobno gledam tudi na zadnje poteze te vlade v zvezi z božičnico in zvišanjem minimalne plače, kdor le nekoliko opazuje in razmišlja, mu je namen tega lahko povsem prozoren in na dlani: gre za volivcem všečne predvolilne poteze, kdor pa misli še nekoliko bolj naprej, pa mu je lahko jasno, da to povzroča nižanje konkurenčnosti podjetij in še dodatno zadolžuje že tako zadolženo državo, kar se bo ljudem kasneje vrnilo kot bumerang v obliki večje inflacije. Če bo volitvam sledila leva vlada, bo probleme spet reševala z višanjem že tako (pre)visokih davkov, če pa bo (upam, da bo) naposled spet zmagala desnica, pa jo čaka težko delo reševanja teh nakopičenih problemov. Ali jih ta leva vlada morda ustvarja tudi namenoma – da bi otežila delo morebitni prihodnji vladi?
A večina volilnega telesa bo te »dobrote« sedanje vlade dojemala kot nekaj zelo pozitivnega in utegnejo vplivati na volilni izid (ni pa rečeno, da bodo »prevagale«), gre pač za sistemski problem: v demokraciji imajo tisti, ki dobro poznajo situacijo, kljub temu pravico do le enega glasu – enako kot tisti, ki je ne poznajo, in takih je žal navadno večina. Slovenija stagnira tudi zaradi te velike slabosti demokracije, a na tem svetu pač nekega idealnega sistema nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Zaenkrat demokracija (vsaj po formalni plati) kljub vsemu ostaja najboljša.
