Piše: Dr. Štefan Šumah
Vse stranke (najglasneje pa seveda tiste, ki računajo na prvi preboj v parlament) pred volitvami poudarjajo boj proti korupciji in se hvalijo s svojimi »protikorupcijskimi« programi.
Vendar pa še nisem zasledil nobenih konkretnih predlogov, vse je nekako zamegljeno, neotipljivo, populistično … Zato vsem strankam predlagam, da pred volitvami podpišejo zavezo o borbi proti korupciji in sprejmejo izjavo, da bodo izrazile jasno politično voljo ter sistemsko delovale proti korupciji s sprejemom strogega protikorupcijskega zakona. Da bi jim pomagal, sem pripravil nekaj predlogov, ki bi jih vključile v protikorupcijski zakon (hkrati pa tudi v zavezo, ki bi jo pred volitvami dale volivcem).
Nujna je široka opredelitev korupcije in zato kot novo definicijo korupcije predlagam: »Korupcija je vsakršna kršitev vnaprej določenega dolžnega ravnanja, tako v zasebnem kot javnem sektorju, z namenom pridobiti neupravičeno korist zase ali za tretjo osebo.« Posebej predlagam dodatno opredelitev korupcije politikov in zaposlenih v javnem sektorju (iz česar se lahko potegnejo tudi ustrezne konsekvence ter še ostrejše kazni): »Korupcija je vsaka neracionalna in neupravičena poraba ali zloraba javnega denarja in/ali zloraba javnih pooblastil in/ali zavestno kršenje zakonodaje z namenom zagotoviti si, doseči ali obdržati politično moč ali vpliv ali samo osebno korist s strani voljenega ali politično imenovanega funkcionarja.«
V zakon se mora vključiti, da korupcija vključuje vse možne koristi (tudi bodoče) in da je po novi zakonodaji že sam namen korupcije dovolj: dejansko dejanje ni nujno izvedeno – že namen in dogovor zadoščata (ponudba, zahteva):
- denar, darila, posojila, provizije,
- storitve, zaposlitve, ugodnosti,
- obljube ali ponudbe koristi (tudi če korist nikoli ni bila izplačana).
Treba je uvesti obrnjeno dokazno breme:
- Če javni uslužbenec prejme korist od osebe, ki ima interes v njegovem odločanju, zakon domneva korupcijo.
- Obtoženi mora dokazati zakonitost prejete koristi. To je ključno odstopanje od klasičnih kazenskopravnih načel.
Zakon mora biti enak za javni in zasebni sektor (vendar s poudarkom na javnem sektorju):
- Zakon ne razlikuje bistveno med javno in zasebno korupcijo.
- Podkupovanje v podjetjih, bankah ali med zasebniki je kaznivo enako kot v državni upravi, kar zmanjšuje »sivo cono«.
Ob KPK-ju je treba v okviru policije oblikovati enoto, ki ima močna preiskovalna pooblastila (pri čemer se njena pooblastila za preiskavo razširijo tudi na širše družinske člane, povezane osebe – poslovno ali interesno …), npr.: zahtevati bančne podatke brez dolgotrajnih sodnih postopkov, preiskovati premoženje osumljencev in njihovih družinskih članov, zasliševati brez predhodnega obvestila. Seveda so nujne stroge kazni in odvzem premoženja. Kazni pa morajo vključevati zaporno kazen (tudi več let), visoke denarne kazni in obvezni odvzem protipravno pridobljene koristi, tudi če kazen zapora ni izrečena. In seveda, kar je najpomembneje, ni imunitete za elito – ministri, poslanci in visoki uradniki nimajo posebne zaščite.
Ali si bo katera stranka sploh upala predlagati zgoraj zapisane ideje v svojem predvolilnem programu v delu, ki se dotika boja proti korupciji, oziroma ali se bo katera stranka opogumila, to zapisala in pozvala tudi druge stranke, naj to zavezo podpišejo? Pa da vidimo, kdo si bo upal.
Novim strankam, predvsem Logarju, Prebiliču in Stevanoviću, pa bi svetoval, naj najprej pometejo pred svojim pragom in malo preverijo svoje članstvo, tudi svoje kandidate za poslance, ob tem pa tudi svojo integriteto …
