Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V tem članku govorimo, kako so ne le levičarske ideologije, pač pa tudi levi politični pol odvzeli Zahodu skoraj vse obrambne mehanizme proti nevarnosti, ki jo za Zahod kot civilizacijo predstavlja radikalni islamizem, katerega namen je uničenje zahodne kulture, razglasitev islamskih kalifatov in uvedba šeriatskega prava v sleherni državi Zahoda.
Temeljni razlog, da je levica celotno zahodno civilizacijo izpostavila ranljivosti v odnosu do radikalnega islamizma, je nepojmljiva aroganca, ki izvira iz predajanja levim ideologijam. Postmodernistični oz. kulturnomarksistični družboslovni pristop ne tolerira kritike, saj je kritika v skladu z ideologijami kulturnega marksizma pogojena z dozdevno oz. domnevno zavoženostjo zahodne civilizacije, ki jo skuša postmodernizem popraviti. Kulturnomarksistični družboslovci ne le da so popolnoma prepričani v svoj prav, ampak ne dopuščajo niti nikakršne kritike. Vsi levi radikalni politični aktivisti sledijo tovrstni dikciji. Ta prepričanost posameznikov preraste v kolektivno aroganco in posledično zaslepljenost.
Islamisti se levičarjem rogajo
Odveč je poudarjati, da je tovrstna samomorilna civilizacijska aroganca radikalne levice voda na mlin subverzivnim elementom, ki bivajo v zahodni civilizaciji, a jo sovražijo. In islamisti jo, ker so zahodne vrednote v najpomembnejših vidikih diametralno nasprotne islamskim. Islamisti pa niso arogantni, saj so fundamentalisti, ki islamske svete spise berejo in tolmačijo dobesedno. Ker islam od muslimana zahteva totalno podrejanje Alahovi volji, so islamisti intimno ponižni in skromni, diametralno nasprotni torej kulturnim marksistom. Islamisti so spoznali, da je zahodna radikalna levica tako ekstremno ideološko zaslepljena, da je zaradi arogance izgubila stik z realnostjo. Če islamistom česa ne manjka, je to stik z realnostjo. Zato so islamisti ugotovili, da se lahko levičarjem javno rogajo in odkrito govorijo o svojih načrtih, ki so zlom zahodne civilizacije in uvedba šeriata na njenih tleh.
Vzroki slepote radikalne levice
Čeprav zahodni levičarji zase trdijo, da so svetovljani, kar se kaže v njihovem podpiranju multikulturalizma, so v bistvu evropocentrični omejenci. Prepričani so namreč, da koncept religije v 21. stoletju nima mesta. Zato verjamejo, da bodo pripadniki neevropskih civilizacij v kratkem opustili pripadnost svojim religijam, sploh med bivanjem na Zahodu, saj levičarji menijo, da razvoj človeka nujno vodi stran od religije. Zato zahodni levičarji islamistov pravzaprav ne jemljejo resno. Menijo, da je goreča pripadnost islamski religiji le prehodna zadeva, ki se bo iztekla sama od sebe. Ker so evropocentrični, levičarji menijo, da so jim pripadniki drugih civilizacij nujno podobni. Ne le da drugačnosti neevropskih civilizacij v resnici ne sprejmejo, glede drugačnosti neevropejcev si celo zatiskajo oči in ušesa. Nepremostljivih razlik in konfliktnih razmerij med posameznimi kulturami ne priznavajo. Kako bi le jih? Če bi jih priznali, bi padla večina levih ideologij, zato jih dejansko ne smejo priznati. V skladu z ideologijo radikalne levice, ki temelji na marksizmu, utopični ideologiji iz 19. stoletja, ki je prerasla v komunistično internacionalo 20. stoletja, naj bi se ljudje vsepovsod po svetu povezovali stanovsko oz. razredno. V 20. stoletju so bili to proletarci oz. delavci, danes pa so to vsi tisti, ki mislijo, da je zahodna civilizacija zavožena, saj tako verjamejo sodobni radikalni levičarji, ki sledijo kulturnemu marksizmu. Zato ni neobičajno, da radikalni zahodni aktivisti LGBT+ in radikalne feministke islamiste na Zahodu dojemajo kot zaveznike, in to ob tem, da je splošno znano, da v islamskem svetu islamisti brutalno psihično in fizično zatirajo ženske in na mestu usmrtijo homoseksualce. Na drugi strani imajo islamisti zahodne feministke in aktiviste LGBT+ za koristne idiote, ki jih prezirajo, zaničujejo in sovražijo.
Radikalni levičarji multikulturalizem dojemajo kot način, kako bi nezahodne kulture dale dodano vrednost dozdevno zavoženi zahodni kulturi in jo tako prerodile. Ne razumejo pa, da določene kulture (ne vse) z zahodno niso kompatibilne, ker so zahodne – preprosto povedano – antagonistične, z njo nezdružljive torej. In islam tak je, kot smo pojasnili v prvem članku te serije. Islamska kultura, ki se zdaj znotraj Zahoda totalno uveljavlja predvsem na področjih islamskih getov, v katerih islamisti zahtevajo spoštovanje šeriatskega prava oz. islamskih običajev, na primer v Veliki Britaniji, v Franciji in na Švedskem, je tako zahodni konkurenčna in bo v primeru, če se bo iz getov širila vsepovsod po Zahodu, v neki točki povzročila spopad z zahodno kulturo, kar pomeni, da bo znotraj ene države (kot kaže zdajšnji demografski trend, bi to lahko bilo najprej v Franciji) spopad dveh civilizacij, ki se lahko zgodi politično v parlamentu (razglasitev npr. francoskega kalifata s parlamentarno večino) ali pa z državljansko vojno. Tovrstna opozorila, ki na Zahodu prihajajo z desnice, zahodni levičarji odpravljajo z zamahom roke in govorijo o ksenofobiji desničarjev, čeprav stanje na terenu, o katerem kapljajo v javnost informacije tudi skozi osrednje medije – pa čeprav se levica, ki te medije obvladuje, trudi, da bi tovrstne informacije blokirala –, kaže na to, da so ta opozorila zelo upravičena in da so črni scenariji, kot je ta, ki ga opisujemo v zvezi s Francijo, mogoči.
Naslednja deformacija modernih zahodnih ideologij v odnosu do na Zahodu vse bolj napredujočega radikalnega islamizma je odnos levičarjev do socialnih manjšin. V skladu z logiko kulturnega marksizma Zahod sistemsko zatira vse mogoče dejanske ali izmišljene socialne manjšine, kot so denimo črnci, ženske, lezbijke, muslimani itd. Celotna levičarska postmodernistična struktura je pravzaprav navezana na konstrukcijo socialnih manjšin. Ideja je, da bi socialne manjšine postale enako privilegirane kot večina, toda v praksi se dogaja, da so posamezniki, ki se lahko razglasijo za pripadnike manjšin, pod vladavino (radikalnih) levičarskih politikov privilegirani v odnosu do tistih posameznikov, ki si ne najdejo nobene manjšine, ki bi ji pripadali. Islamisti se v taki kaotični sliki s strani levičarjev vodenih zahodnih družb avtomatsko klasificirajo kot manjšina zaradi svoje nezahodne religije in v večini primerov tudi zaradi nekoliko temnejše barve kože, tako da so v tem vidiku lahko klasificirani kot dvojna manjšina. Prohamasovski aktivisti denimo na Zahodu pogosto igrajo na karto barve kože Palestincev v odnosu do Judov, ki so od njih po barvi kože nekoliko svetlejši. Vsako kritiko oz. boj desnih Zahodnjakov proti sebi tako islamisti klasificirajo kot religiozno zatiranje s pozicije večine ali rasizem. In ko igrajo na to karto, jih levičarji podprejo apriorno in islamizem se lahko mirno in brez ovir širi naprej po Zahodu, ker levo usmerjeni Zahodnjaki poskrbijo za obrambo islamistov, ne da bi se le-ti pri tej obrambi sploh kaj morali truditi, kaj šele udejstvovati.
Levica bo Zahod dostavila islamistom na krožniku
Rezultat vse te levičarske naivnosti je povečana ranljivost Zahoda. Če bo zahodna levica nadaljevala s tovrstnimi trendi in političnimi odločitvami, bo s strani okrepljenih in demografsko pomnoženih islamistov v končni fazi prišlo do rušenja celotne zahodne civilizacije in še najbolj levičarjev in njihovih ideologij, saj zanje v islamskih kalifatih ne bo prostora. Islamisti namreč bistveno bolj spoštujejo zahodne desničarje kot levičarje, saj so jim z vidika etike in morale dosti bliže od levičarjev. A seveda še vedno bistveno predaleč, da bi lahko z njimi živeli v sožitju, zato tu dolgoročno neke rešitve sobivanja ne bo moglo biti.
