Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V zadnjem članku sem nekaj napisal o posledicah zadnje revolucije v razvoju orodij (VRO) na naravo in družbo. Tukaj pa bi rad osvetlil posledice ta revolucije na mlade generacije ta civilizacije, o čemer sem sicer že nekaj pisal. Nameravam se dotakniti tistih dejavnikov vzgoje, za katere se sicer ve, a se o njih, iz meni znanih razlogov, malo ali nič ne govori. Tiščanje glave v pesek, pometanje problemov pod preprogo.
Precej let sem bil pedagog, sicer ne posebno uspešen, a lahko sem si nabral precej pedagoških izkušenj. Razmere v šoli so mi dale misliti, saj so bile glede na tiste, ko sem (deset let prej) zaključil osnovno šolo, dosti slabše, celo nevzdržne. »Biti učitelj bo vedno teže«, je takrat izjavil ravnatelj. Te besede praksa potrjuje, vsak učitelj bo rekel, da je učiti vsako leto težje, in če se šolski sistem danes seseda, je to predvsem zaradi nevzdržnih razmer, posledica tega je pomanjkanje učiteljev, in to je glavni vzrok hude krize tega družbenega podsistema, (pre)nizke plače so sicer pomemben dejavnik, a ne odločilen. Postavljanje tega problema v prvi plan je zame zavajanje. »Da, po nas bodo (učenci) hodili, a krivi bomo mi sami«, je tudi takrat dejal ravnatelj, in te preroške besede se danes uresničujejo, nisem se pa mogel strinjati s trditvijo, da so za vse negativnosti, ki se dogajajo v šoli, krivi učitelji. Kako morejo biti npr. učitelji odgovorni za številne neurejene in razbite družine, posledica česar so nesrečni otroci, ki potem svojo nesrečo stresajo nad učitelji in sošolci??
Že takrat (pred 30 leti) sem začel razmišljati o dejavnikih, ki stalno slabšajo stanje po šolah. Danes se sicer že skoraj dnevno govori o nasilju v njih, manj pa o vzrokih zanj, in še manj o globinskih, o (pra)vzrokih, katerih se, imam občutek, večina ljudi sploh ne zaveda. In ravno o njih nameravam tu napisati nekaj besed.
Dejavniki vzgoje
Družina, šola, okolje (vrstniki), moderna tehnika. Primarno vlogo tu odigra (ali bi jo vsaj morala) družina, kar je logično že zato, ker družina otroke »proizvaja« in so zato tu deležni prvih in najbolj odločilnih vplivov. To je znano in dokazano: temelj osebnosti mora postaviti družina, sicer je vsak nadaljnji trud zaman.
Družina je torej najbolj odločilna, a v njej se (kar sem skozi prakso izkusil) dogaja tudi najbolj usodna napaka v vzgoji: razvajanje (crkljanje). Vzrok za to je v dejstvu, da se otroci staršem SMILIJO. To pa je ena od zelo negativnih posledic (učinkov) modernih znanosti in tehnike na družbo (a tudi na naravo). Namreč, gre za izgubo smisla, kar je posledica sodobnega brezboštva, ta pa je posledica racionalizma in materializma, kar pa povzročata ravno znanost in tehnika. Izguba smisla (življenja, trpljenja), in starši so tisti, ki so otroke spravili na ta svet, kjer je trpljenje neogibno. Dodatne posledice tehnike: zaradi nje so jih spravili na svet krize okolja in na nevarni svet strahotnih orožij. Na kratko: spravili so jih na svet negotove prihodnosti.
Problem pa ni samo v tem, problem je tudi v degradaciji moralno- etičnih vrednot, posledica česar so številne neurejene, razbite in slabo funkcionalne družine (otroci iz teh družin so prizadeti in nesrečni in takšni so za šolo najbolj moteči), nasploh: gre za velikansko krizo družine, posledica pa je, da danes bolj malo družin lahko zagotovi ustrezno vzgojo, ali pa je ta zavožena na prej opisan način (brezumno razvajanje).
Šola potem sprejema na ta način oblikovan »material« v nadaljnjo obdelavo, ona pa je naslednji dejavnik vzgoje, in jasno je, zakaj ta permisivna (vse-dovoljujoča) vzgoja zelo slabo, celo pogubno vpliva na šolsko delo, zakaj povzroča porazne učne rezultate (imamo npr, opravka z brezvoljnostjo, odsotnostjo delovnih navad, z brezciljnostjo…). Se pa seveda v šoli srečamo še z drugimi težkimi problemi, ki delujejo zelo negativno na »učno-vzgojni proces«: učiteljem smo odvzeli avtoriteto, kjer velik del krivde nosijo starši (doma slabo govorijo o njih), in starši nosijo velik del krivde za rastoče nasilje po šolah, saj se v odnosu do svojih ljubljenčkov obnašajo izrazito zaščitniško, če je kaj narobe, ni doma kaznovan otrok, kaznovana je šola. Starši pridejo tja z advokatom, a tega je v veliki meri kriv tudi zavožen sistem, ki je spet permisiven, naglaša predvsem pravice učencev, in teh se otroci in starši še kako dobro zavedajo!
Vpliv okolja: jasno, močno sekularizirana družba (spet posledica razvoja!) je neogibno družba hude moralne krize, mladi pa seveda ne morejo živeti v vakuumu, živijo v tem okolju, in pogosto pozabljamo, da se v mlade možgane vse dosti bolj vtisne kot v naše stare, zato so na njih simptomi bolne družbe še potencirani. Oni tudi (še) ne znajo igrati, zato sem na njih lahko opazoval tudi stanje družbe (npr. zelo slabo duhovno stanje). To stanje in te razmere (zmešana družba) – vse to se pa potem seveda prenaša tudi v učilnice, kjer številne nemoralnosti in nered delujejo silno moteče. Učilnice so norišnice – odraz neke družbe, ki je zavrgla modrost in vpregla norost.
K vplivom okolja spada seveda tudi vpliv vrstnikov, in od njih je negativnih vplivov seveda veliko. Gre za številne pokvarjenosti in odsotnost slehernih etičnih temeljev.
Moderna informacijska tehnika (VRO za prenos informacij): zadnja leta je vpliv digitalne tehnike (telefonov) postal velikanski. Da, še bolj kot starši in šole danes vzgajajo mali ekrani, in prepričan sem, da je tu škode mnogo več kot koristi. Navadno se govori o družbenih omrežjih, o virtualnih stikih, in kot glavna težava se poudarja odsotnost pristnih stikov med mladimi zaradi tega. Toda kaj mislite, da drži mlade vsak dan po osem ur priklenjene na telefone? Jasno, pornografija, kar deluje pogubno na njihov razvoj, na dušo in duševnost (na možgane), in seveda zelo slabo na učenje, zato so države začele prepovedovati prinašanje telefonov k pouku.
Posledice takšne vzgoje
Lahko ugotovimo, da dejavniki sodobne vzgoje delujejo v zelo negativnih smereh, tu pa je nujno treba najprej izpostaviti materializem: crkljanje je vzgoja za materializem, ta pa ima pogubne posledice za duše sodobne mladine, tu bom spet navedel stavek iz knjige RŽVB; »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato danes večina MLADIH trpi pomanjkanje duhovnosti«.
Danes je večina ljudi zmaterializiranih, na mladih je tu poudarek zato, ker so oni najbolj zmaterializiran del populacije – posledica RAZVAJANJA. Vzgoja za materializem: starši otroke razvajajo tudi (predvsem) z raznimi materialnimi dobrinami, jih jim ponujajo in stalno tiščijo v roke, in tako se ti otroci tudi pozneje predajajo materialističnemu načinu življenja – oprijemajo se tega, kar jim ponuja materialni svet. A to je slabo za dušo, za duhovnost človeka, in to sem kot pedagog res opazil pri svojih učencih: da oni živijo v temi, da so oni »zemlja brez vode«, torej s puščavo v dušah – posledica odsotnosti Duha v njih, Duha kot živega Ognja in žive Vode, in temu danes pravimo ODTUJENOST, kar je drug izraz za duhovno krizo, ki pa za sabo potegne tudi moralno krizo. Opazil sem namreč, da so najbolj odtujeni učenci tudi najbolj vzgojno problematični (so agresivni do sošolcev, do učitelja, delujejo destruktivno…). Doba teme in čas lakote.
Naslednja pogubna posledica razvajanja: droge in samomori. Takšna vzgoja (ko se jim izpolni ali vsaj hoče izpolniti vsaka želja) povzroča v mladih neka pričakovanja do sveta: da se bo sukal po njihovih zahtevah in željah, a ker se to navadno ne zgodi, se zatečejo k drogam raznih vrst, da, droge so BEG pred tem grdim svetom, v katerem življenje ni »pesem« in »potica«, kot so jim skušali prikazati starši. In zaradi tega razkoraka med pričakovanji in »krutim življenjem« se dogajajo tudi samomori.
Še par besed o bodoči družini, ki naj bi jo scrkljančki ustanovili. Ugotovimo lahko, da vsi ti dejavniki tudi na družino delujejo zelo negativno, rušilno, in da smo za prihodnost družine kot »temeljne celice družbe« lahko zaskrbljeni.
Najprej: mladi se danes podajajo v spolnost premladi, nezreli, kar je slaba podlaga za bodočo družino. Močan vzrok je scrkljanost: mladi se navadijo, da jih nekdo stalno razvaja, in spolnost je močna in privlačna oblika crkljanja! In permisivno (v duhu vse-dovoljenosti) vzgojeni ljudje greha in krivde ne priznavajo in ne poznajo, in tega tudi v primeru nezvestobe do partnerja ne čutijo. Sploh je »zvestoba« danes postala nekaj zastarelega, preživetega, mnogim je postala nesprejemljiva. Duhovno oslabljeni ljudje šibke volje, potrpežljivosti (ki je v zakonu nujno potrebna!) tudi niso sposobni, in zunanji svet je poleg tega poln propagande za ne-zvestobo, se pravi za svobodno spolnost.
Glede na ugotovljeno ni težko videti, da je na vidiku katastrofa družine (vkolikor se ta še ni zgodila), ki pa pomeni še slabše pogoje za vzgojo mladih generacij, in otroci razvajenčkov bodo še bolj razvajeni in podivjani. Vse skupaj pa je seveda tudi katastrofa za šolo.
Šola kot področje boja za Oblast
Zelo pomembno področje boja za Oblast – zaradi tega tranzicijska levica tega družbenega podsistema nikoli ni izpustila iz rok. Šola naj proizvaja »material« (bodoče volivce!), ki ga bo mogoče medijsko manipulirati, to pa so ljudje šibke volje, brez velikega znanja in lastnega mišljenja, brez notranje opore in usmeritve. Dezorientirani. Tako mladino pa vzgaja permisivnost, razvajanje, primarno v družini, kar pa potem hiperpermisivni šolski sistem še nadgradi. Danes se sicer dokaj dobro zavedamo škodljivih posledic takšne vzgoje, a ni resne politične volje, da bi kaj resno spremenili, in politika (globoka država) se krčevito upira spremembam šolskega sistema. To nekoliko šele zdaj, ko smo prišli do točke, ko zaradi nemogočih pogojev dela vedno manj ljudi zmore in želi delati v takšnem sistemu, ki pa se je zato začel sesedati.
Povzetek
Lahko zaključimo, da ima večina negativnosti (nasilje itd.), kar opažamo na sodobni mladini, svoj izvor v permisivni (vse-dovoljujoči, razvajajoči) vzgoji, večino vzrokov zanjo pa (vsaj jaz osebno) vidim v negativnih učinkih modernih znanosti in tehnike ne naravo in družbo. To so pra-vzroki, globinski vzroki, ki se jih večina ne zaveda, vsaj ne jasno. A ti dejavniki delujejo, učinki se nalagajo, prav tako se kopičijo in potencirajo negativne posledice za mlade, ki pa so prihodnost te civilizacije. Danes se precej govori o njeni demografski zimi, o številkah, kvantiteti, mnogo premalo pa o »kvaliteti« te »prihodnosti«, ki nas bi morala skrbeti. Prihodnost: kriznost moderne dobe se bo, zaradi opisanega, neogibno stopnjevala, ta civilizacija bo doživela zlome. Oziroma: hitro se bližamo koncu moderne dobe, nova doba bo zahtevala radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja, in neka nova znanja. Pozitiven učinek številnih kriz pa bo po mojem v tem, da bodo ljudi prisilile k ISKANJU – novih poti, ljudem bodo dale misliti, da bodo pripravljeni iti v avanturo in tudi v tveganja, kar radikalne spremembe vedno tudi zahtevajo.
