Piše: Mitja Iršič
V Sloveniji se veliko pogovarjamo o tem, da pot v lepšo prihodnost vodi skozi višanje neto plač, nižanje davkov in manjšanje prevelike države, ki se zajeda v vsako poro našega življenja … Zanimivo je, da je to jasno tudi večini levičarjev, ko se z njimi pogovarjaš o težavah, ki jih tarejo osebno. Na koncu pa kot po pravilu volijo stranke, ki jim obljubljajo več davkov, več države in več egalitarizma. Zakaj?
Paradoks je star vsaj toliko kot naša država. Slovenci smo bili v prejšnjih državah, kjer smo bili zraven le kot privesek, znani kot podjetniki, inovatorji in marljivi delavci. Ideali vitke države in nizkih davkov bi nam morali biti pisani na kožo. In tudi so – a le, ko se o njih pogovarjamo v vakuumu, zunaj politične resničnosti. Ko pa govorimo o državni politiki, so pripravljeni voliti človeka, ki jim pred volitvami obljublja višje davke. Zato, ker je levičar in ker je desnica nekaj slabega.
Odzivi na slavno »obglavljenje« spomenika komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita so eden od indikatorjev, zakaj je tako. Slovenci na levi nekdanjo Titovo državo še vedno dojemajo kot neki ideal, za katerega si je treba prizadevati. Ne smemo si prizadevati postati Švica, Singapur ali Nizozemska … ampak SFRJ. Doživljajo jo kot idealna platonska nebesa, kjer ni bilo krivic, kjer je vsak lahko prakticiral podjetništvo in mu je večina denarja ostala, delo pa je bilo cenjeno – v nasprotju z današnjo trpko resničnostjo kapitalizma, v katerem podjetniki izkoriščajo delavce.
To je dogma, ki je skozi pet desetletij severnokorejskega pranja možganov ostala vtisnjena v generacije, tudi če jim pokažeš tisoč grafov, ki empirično dokazujejo, da je bila nekdanja država popolna ekonomska katastrofa. Svoje površinske uspehe v šestdesetih in sedemdesetih letih je dosegala s pomočjo ameriških kapitalističnih dolarjev, nato pa je neslavno bankrotirala, takoj ko je ta umetna tvorba Američanom zaradi konca hladne vojne postala nekoristna in so dolarji presahnili. A indoktrinacija je ostala.
Podobno kot pri Vzhodnih Nemcih, ki še danes sanjajo o vožnji s trabantom po prazni, luknjasti avtocesti, čeprav danes živijo objektivno tako razkošno življenje, o kakršnem bi lahko celo Erich Honecker le sanjal. Tito je ostal del bumerske generacije in njenih spominov na mladost. V ZDA je ostal spomin na dobre stare čase Trumana, Kennedyja in Eisenhowerja (danes bi bili vsi na desni), naša bumerska generacija pa se spominja Tita in svojo mladost povezuje s socialističnim egalitarizmom ter revščino za vse, ne le za peščico.
»Obglavljenje Tita« je razkrilo dve stvari. Prva je ta, da smo še vedno zvesti levičarskim politikom zaradi dediščine titoizma, ki jo nosijo skupaj z ideologijo egalitarizma. Druga pa je ta, da je malikovanje komunističnega tirana in njegovega režima v Sloveniji še vedno znak, da nismo del razvitega sveta in da spadamo med propadle demokratične eksperimente tipa Rusija in Belorusija, kjer so ideali vladanja še vedno povezani z morilskimi komunističnimi tirani.
Gospod Miroslav Pačnik nam je zato z drzno akcijo v Velenju dal zlato priložnost, da slovensko mitomanijo izpostavimo pred vsem svetom in tako pocelimo kolektivno slovensko dušo. Ko domnevni »liberalci« grmijo in branijo dediščino gnusnega komunističnega morilca, moramo domačo sramoto čim bolj nazorno prikazati mednarodni javnosti. Ko bo ta začela domače politike spraševati, zakaj branijo tirana, bodo v zadregi – kar bo videla vsa Slovenija.
Slovence pa postane sram šele takrat, ko nam svet pokaže, da resničnost domačih odmevov ni prava resničnost. Spomnimo: Slovence je postalo sram Alenke Bratušek, šele ko se je osramotila na zaslišanju za komisarko v Evropskem parlamentu. Prej so bili prepričani, da je bila odlična premierka. Če nam Zahod pokaže, da naša komunistična mitomanija ni nekaj normalnega, bo morda nato po inerciji Slovencem postalo jasno, da tudi oddaja glasu politikom, ki obljubljajo višje davke, ni normalno početje.
