Piše: Vančo K. Tegov
Čas je, da sprejmemo dejstvo, da Vladimir Putin verjetno verjame, da bi vsak realističen konec vojne v Ukrajini pod pogajanji ogrozil njegovo vladavino. Oziroma zanj prepad, strmoglavljenje.
Putin ne more upravičiti smrti in zapravljanja, zato se morajo nadaljevati, menijo, oziroma pišejo v poročilih ameriških obveščevalnih služb, ki krožijo po Capitolu.
»Rusija ne poskuša več zmagati v vojni. Poskuša se bojevati v dolgi vojni, ki jo lahko vzdrži.«
Elizabeth Focht, specialistka za Rusijo pri BBC, pravi, da je Putin zamudil priložnost že na začetku, ko je bil Donald Trump pripravljen v njegovem imenu pritisniti na Ukrajino. Kaskadni učinki so ponovno oboroževanje Evrope in Trumpovo razočaranje nad njegovo vpletenostjo v reševanje Putinovega problema.
Hegemon brez kompasa
Putina ne zanima delna priključitev, o kateri še vedno govori. Zahteva popoln nadzor nad Ukrajino. Edino to ga ohrani oziroma ga pokoplje.
Ekonomija uči, da se odločitve sprejemajo na obrobju – kakšni so stroški in tveganja naslednjih volitev? Če bi se vojna končala, bi se 700.000 vojakov, ki so podpisali pogodbe za nedoločen čas (in so še živi), po dolgi izolaciji na fronti vrnilo domov, brutalizirani, travmatizirani, mnogi med njimi kriminalci, potegnjeni iz zapora, da bi se borili. Ti in takšni vojaki ga tudi lahko potisnejo čez rob političnega prepada
Režim bi moral razglasiti zmago, kar bi otežilo zatiranje razprav o vojni in njenih stroških. Varnostni aparat bi se naloge naveličal. Medtem bi zmanjkalo denarja za revne regije v obliki vojaških bonusov in odškodnin v primeru smrti. Putin rajši tišči svoje bodoče jezne volivce še naprej v vojno kot da prizna neuspeh ali še bolj poraz, misleč da s tem prelaga rešitev po hitro končani neuspešni vojni, za čas ko bodo okoliščine drugačne. Bodo, še bolj neugodne zanj.
Putin je 24. februarja 2022 naredil napako in od takrat se trudi najti odgovor, pa ga ne zmore
En dan je to križarska raketa s čokoladnimi koščki, jedrskim motorjem in jedrsko bojno glavo. Naslednji dan je to nek velikanski torpedo, ki bo uničil pristanišče ne z jedrsko eksplozijo, ampak iz nekega razloga z radioaktivnim cunamijem?!
Še prevajalci Putina zavijajo v njegovo politično »vato« ko daje jo poudarka na na resno grožnjo, ki jo predstavlja ruski jedrski arzenal, kjer bi po njihovem, bi Združene države Amerike morale na koncu spoštovati moč Moskve in se pogajati – pa če nam je to všeč ali ne.
Vojna je za Putina eksistencialna, ne za Rusijo. Putin ne more sprožiti nacionalnega vojaškega nabora, ki bi mu prihranil milijarde, ki jih zdaj porablja za svojo najemniško vojsko, ker bi to lahko pospešilo njegovo lastno srečanje z ulično svetilko. V nobenem primeru Putin nima dobrega odgovora na situacijo, ki jo je ustvaril.
Brutalnost Rusije močnejša pred očitnim koncem
Rusija še ni zagotovila sil za doseganje odločilnih zmag na bojišču. To je stagnacija, ki jih ubija v njihov hegemonistični brutalni egoizem. Evropa oziroma Nato bosta pomagala enostavno in preprosto zadrževala tako dolgo in toliko da ne bo šlo naprej.
Tudi skupni bruto domači proizvod Nata je še vedno večji od ruskega. Domišljavost je edina prednost, pa še to relativna, da rečem iracionalna. Druga spremenljivka je stopnja domačega gospodarskega in političnega poslabšanja, ki jo Rusija lahko prenese, ne da bi se razpadla. Razpoke v avtoritarnih režimih so običajno skrite, dokler niso več vidne. Potem se postavlja vprašanje: Ali je Kitajska pripravljena popustiti Putinovi nenehni vojni? Kitajska ni pripravljena žrtvovati ves svoj politični in vojaški »cement« za mašenje razpok ki jih ima Rusija v svojem celotnem državnem in političnem ustroju.
ZDA nimajo boljše izbire, kot da podpira Ukrajino »tako dolgo, kot bo potrebno«, da bi v Moskvi nekaj spremenili ali se ustavili pred resničnim razkrojem.
Vzvratna hoja
Tudi umik oziroma hospitalizacija, kljub rutinski zadevi pri obisku bolnišnice strani Putina kaže na to ali Rusija funkcionira v njegovi odsotnosti. Ja funkcionira le tisto ki temelji na strahu. Tega je v Rusiji na tone. Tudi možnost umika v azijske prostrane dežele ki sodijo pod Rusijo. Mogoče celo nastanka nekega novega konglomerata z imenom vse bolj nevrotičnega in paranoičnega ter kakofoničnega (govorno in vedenjsko nekonsistentnega) Putina.
