Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Mi Cigani – ali ohranjanje izvornih kultur manjšin – javno pismo ene od pripadnic Ciganov v Sloveniji
Globoko sočustvujem z družino, ki je zaradi uboja v Novem mestu izgubila očeta. Ni hujšega od smrti in od izgube drage osebe. Upajmo, da res obstaja tudi posmrtno življenje. Upajmo, da nebesa vendarle nekje so.
Ne bom pisala o tem, kakšni smo Cigani “že po svoji krvi”. Pravkar mi je mož, napol vprašujoče, reke: “Ti, ampak vaša mama je bila Ciganka, pa je bila delavna!?” Da, bila je Ciganka, zelo zgodaj, pri komaj dveh letih brez matere, vendar je oče, pravi Cigan, njej in njenim petim sorojencem privzgojil dvoje: pravo ljubezen do dela in do kulture. Pa to ni bilo nikakršno naključje. V osnovni šoli v Podkraju pri znameniti rimski Hrušici na Notranjskem oziroma na Primorskem, je bil materin oče – v zadnjih letih Avstro-Ogrske deležen najboljše možne – še razsvetljenske – izobrazbe, še prav blizu tisti iz časov cesarice Marije Terezije. Zdrav razum, zmerno krščanstvo, ljubezen do svoje domovine in zdrav socialni čut, vse pa še brez pretirane – egoizma polne – romantike ali že škodljivega individualizma.
Ne, ni vedno dobro, da preveč verjamemo romantičnim tako imenovanim človekovim pravicam (kar počne del leve politike) ali pa desni romantični politični “sceni”, ki se pretirano navdušuje nad ohranjanjem vseh “lepih” tradicij. V politiki mora prevladovati predvsem hladen razum, pa bolj pravičnost, kot pa sentimentalnost do siromakov in “siromakov”. Kako pa bi bilo, če bi kdo zahteval, naj ostane določena skupina, na primer še vedno s srednjeveškimi navadami, še vedno enaka, kar zadeva njen način življenja, tudi v sedanjem času. Saj bi bil to do nje zločin, na pa ponujena človekova pravica. In natanko tako je z nami, Cigani. Res imamo nekatere svoje značilnosti, da se radi premikamo, selimo, kot je danes (27. 10.) zelo lepo povedal na radiu Ognjišče gospod mag. Branko Cestnik. Moja mama je, na primer, rada spreminjala namen posameznih prostorov v hiši (enkrat je bila kuhinja v severni sobi, drugič v južni, in podobno). Prva stvar, ki bi jo morali pri izboljšanju dela in življenja Ciganov, bi moral biti odnos družbe do njih takšen, kakršen je do vseh drugih državljanov. Ni mogoče NA DRŽAVNI RAVNI popolnoma rekonstruirati ciganske kulture, potem pa od nas, siromakov Ciganov, pravih talcev – slovenske krasne civilno družbene svetovljanske politike – zahtevati, naj se obnašajo tako, kot da bi bili vzgojeni v najboljši meščanski družini. Tisti Cigani, ki smo se morali, ker nismo bili zaščiteni, vključiti v življenje na način kot vsi drugi državljani, imamo morda kako cigansko posebnost, nimamo pa težav s prilagojenostjo normalnemu življenju in delu v družbi. . To pa bi moral biti cilj vsega dela družbe za emancipacijo Ciganov.
Skratka, CIGANSTVO ohraniti le kot nekakšno kulturno začimbo, ne pa kot avtohtono NEDOTAKLJIVO avtohtono civilizacijo in kulturo v Sloveniji. Lepo prosim, po taken logiki bomo morali ohranjati tudi avtohtonost morebitnih ljudožercev, če bo kdo od njih prišel v Slovenijo. Ohraniti bomo morali avtohtono kulturo terorističnih Hamasovih pripadnikov. Ohraniti bomo morali različne verske sekte, čeprav bodo nasilne, vsaj v primerih, ko bodo imele svoje predstavnike v najvišjih državnih in mednarodnih političnih telesih, kot jih imajo različne največje MAFIJE, zlasti južnoameriške, italijanske. in balkanske, najbolj nevarne med vsemi.
