Piše: Dominik Štrakl
Po odločitvi Sodišča EU in vztrajnosti evropskega poslanca Milana Zvera je bila končno objavljena zloglasna tretja točka opomnika »Kaj želimo od Accetta«, v kateri Evropska komisija (EK) pod vodstvom komisarke Věre Jourove predlaga, naj se podpredsednica sreča s predsednikom Ustavnega sodišča RS in »preveri njegova stališča o zakonu o RTV Slovenija.
Zakonu, ki je bil tedaj zadržan in v postopku presoje ustavnosti. Skoraj tri leta je trajalo, da je EK razkrila, kar je bilo od začetka očitno. V primeru Jourová/Accetto je šlo za politični pritisk na slovensko ustavno sodišče.
To ni več stvar interpretacije, temveč dokaz. Komisarka, pristojna za vladavino prava in transparentnost, je delovala v nasprotju z obema načeloma. Namesto spoštovanja neodvisnosti sodne veje oblasti države članice je poskušala vplivati na odločitev, ki je imela neposredne politične in pravne posledice. In namesto transparentnosti je EK dve leti in sedem mesecev prikrivala dokument, ki to zlorabo razkriva.
Zdaj, ko je resnica razkrita, je jasno, zakaj so se v Bruslju bali objave. Evropska institucija, ki naj bi varovala pravno državo, je sama posegla v suverenost države članice, in to v imenu politične lojalnosti, kar pa nima nič z evropskimi vrednotami. Ne gre samo za en spodrsljaj, temveč za sistemsko težavo.
A pravi preskus šele prihaja. Bo Ustavno sodišče RS (sploh) zmožno presojati brez sence političnih vplivov? Bo EK zmožna priznati napako in sprejeti ukrepe, da se kaj takega nikoli več ne ponovi?
Evropa, ki izgubi spoštovanje lastnih pravil, izgubi tudi moralno avtoriteto. Če se institucije, ki pridigajo o vladavini prava, same zatekajo k političnim pritiskom, potem nismo več daleč od tiste točke, ko bo tudi v Bruslju treba spomniti, da je demokracija več kot samo lepa beseda v resolucijah in njenih poročilih o vladavini prava.
