Piše: dr. Matevž Tomšič
Slovenija se vedno globlje pogreza v enoumje. Aktualni dokaz za to je imenovanje dveh novih ustavnih sodnikov, Nine Betetto in Primoža Gorkiča. Oba pripadata trdemu jedru tranzicijske levice. Prva je kot podpredsednica vrhovnega sodišče botrovala vrsti sodb, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice kasneje razveljavilo. Slednji pa je kot eden redkih akademskih pravnikov javno zagovarjal obsodbo Janeza Janše in soobtoženih v zadevi Patria, čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da gre za politično motiviran konstrukt, zato je tudi ustavno sodišče kot najvišja sodna avtoriteta to sodbo razveljavilo.
On in njegova kolegica, sedanja ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs, sta takrat v Delu imela polemiko s še enim sedanjim ustavnim sodnikom, Klemenom Jakličem, ki je njune »argumente« v prid obsodbe z vso intelektualno rigoroznostjo »zmel v prah«.
S tema dvema imenovanjema je ustavno sodišče, ki je bilo že do sedaj v politično-ideološkem smislu nagnjeno precej v levo, še bolj »enobarvno«. Po policiji, javni radioteleviziji in številnih drugih institucijah je tudi tu na delu »depolitizacija«. To je kodno ime za izločanje »njihovih« kadrov in postavljanje »naših«. Ali kot je rekel predsednik vlade − gre za »čiščenje janšistov«.
A uvajanje enoumja je na instituciji, kakršna je ustavno sodišče, še posebej problematično. Govorimo namreč o vrhovnem varuhu demokratične ureditve ter človekovih pravic in svoboščin. S tem ko presoja, ali so posamezni zakoni, uredbe in odločitve izvršilne in zakonodajne veje oblasti, državnih in občinskih organov ter tudi samih sodišč v skladu z ustavo, opravlja funkcijo nadzora nad njimi. S tem ko ima pristojnost razveljavitve aktov, ki jih sprejemajo politični odločevalci, omejuje njihovo samovoljo. Da lahko ustavno sodišče opravlja svoje poslanstvo, ni dovolj, da je njegova sestava diferencirana v smislu pokrivanja različnih pravnih področij. Mora biti tudi pluralna v nazorskem smislu. Pri njegovih odločitvah namreč ne gre samo za tolmačenje zakonov in drugih normativnih aktov, ampak za presojo njihove skladnosti z »duhom ustave«. Pravni pozitivizem tu ne zadostuje. Ustava zadeva vrednote in iz njih izhajajoče moralne norme, na katerih temelji ustroj določene skupnosti. Vprašanje vrednot pa je vselej povezano s svetovnim nazorom. Zato je nujno, da pri odločanju o zadevah ustavne narave sodelujejo ljudje, ki jih tolmačijo iz različnih nazorskih zornih kotov.
Politično in svetovnonazorsko monolitno ustavno sodišče je v očitnem nasprotju z načeli liberalne demokracije. V takšni sestavi, kjer ne prihaja do polemičnega soočanja mnenj med različno usmerjenimi pravnimi strokovnjaki, vselej pride do instrumentalizacije, ko pri razsojanju obča ustavna načela zamenjajo ideološka pristranost in partikularne politične kalkulacije. Z novima enobarvnima predlogoma je predsednica države Nataša Pirc Musar pokazala, kako malo demokratičnega občutka ima. Da ne govorimo o vladajoči koaliciji, ki ju je imenovala, saj le-ta vsepovsod postavlja samo ljudi, ki so stoodstotno na njeni liniji.
Že v sedanji sestavi ustavnega sodišča je bil večkrat viden izrazit aktivizem na liniji leve politične opcije. Nekatere njegove odločitve so bile naravnost škandalozne, še posebej tista, s katero je legitimirano razsodbe enobejevskih kvazisodišč med drugo svetovno vojno, s katerimi so na montiranih procesih pošiljali v smrt pripadnike protikomunističnega tabora (tako je zavrnilo pritožbo hčere enega od obsojenih na Kočevskem procesu). S tem se je postavilo na stran tistih, ki so med vojno uvajali in po vojni uvedli komunistični totalitarizem. Sedaj pa lahko pričakujemo še bolj pristranske razsodbe. Ustavno sodišče bo postalo podobno politično neodvisno in nevtralno, kot je tisto v Putinovi Rusiji. Ne o enem ne od drugem ne bo več ne duha ne sluha.
