Piše: Tamara Lubarda
Ker ni enakovrednega financiranja raznolikih medijev ZMed-1 demokracije ne okrepi ampak zavira delovanje takih preko katerih prejemniki podatkov dobijo kar jim državni zamolčijo. Take ki ne prejmejo državne podpore v vsaj minimalnem okviru se izpusti da bi prenehali z medijsko dejavnostjo. Toda nudijo več kot marsikateri tistih, ki so na spisku za sredstva.
Osvežen medijski zakon ZMed-1 v primerjavi s prejšnjim za medij določa spletne vplivneže in omogoča podrobnejši vpogled nad izvajanjem medijske dejavnosti toda za potrebe vladajoče koalicije. Še pred volitvami so uspeli sprejeti zakon ki ji bo omogočal široko medijsko pokritost. Sredstva dodelijo medijem »pod okriljem« države kajti koaliciji koristijo, drugim pa niti centa. To pomeni, da so jih zlasti na tak zahrbten in nepravičen način pripravljeni utišati ali zaustaviti.
Res je da medije ki ne poročajo tako da ji izkazujejo simpatije, iz Svobode vztrajno kontrolirajo.
Ob nizkih verbalnih udarcih opoziciji je taktika poslanske skupine Svoboda še šikaniranje s poskusi podjarmljenj, bile so skoraj razžalitve tistih poslancev, ki niso njihove politične stranke ko jim onemogočijo neovirano dokazovati da s kar sprejmejo iz koalicije v veliko izglasovanem škodujejo blagostanju kar je boljšim življenjskim pogojem prebivalcem, ker zavirajo napredek. Tako gospodarskega kot tudi družbenega z izobraževalnim, zdravstvenim, socialnim sistemom.
Polnemu sodu vladnih obljub izbijajo dno zlagane in nerealizirane ker ne držijo in se množijo. Ampak koga izmed tistih, ki so o tem ugotovili v G Svoboda niso zmedli ker jim ni nasedel bodo prijeli priročnejše, ko na njegova stališča vplivajo prek GS pokornih ‘režimskih’ medijev. Ki so to zato ker skoraj ne kontrirajo potezam z vladnih resorjev in utrjujejo funkcije ministrov. Zato dajo temu primerne informacije brez katerih bralci, poslušalci, gledalci ne moremo shajati. Govorimo o primarnih dejstvih, ki smo jih dolžni prejeti, ampak jih začinijo v korist za vlado. V rokah najštevilnejše politične stranke so trije osrednjih časnikov in naša javna radiotelevizija. Za kar iz gospodinjstev plačujete RTV prispevek, ker gre za državno RTV, pri čemer ni izjem.
Medijski zakon so pripravili, je podala kulturna ministrica. Ampak za potrebe levice, SD in GS: »Na ministrstvu smo vso zakonodajo pripravljali v dialogu z medijsko skupnostjo in upoštevali številne predloge stroke ter Državnega sveta. Že pred sprejemom zakona smo pripravili osnutke podzakonskih aktov, da bo njegova implementacija potekala nemoteno«, dneva 4.6.2025 piše na uradni strani Ministrstva za kulturo. Vprašamo se kdo zanje sploh pomeni medijsko skupnost in koliko jih je bilo izločenih, četudi so se sklicevali na dialoškost med skupnostjo in pobudniki, kar so tri prevladujoče politične stranke ki z ZMed /Zakonom o medijih krepijo njihovo agendo. Opredelitev tega, kar ne sovpada diktatu, smernicam ali preprosteje rečeno zahtevam koalicije za sovražno, predstavlja omejitev dajanja in izmenjav takšnih mišljenj, ki odstopajo ali pa niso v sozvočju s tem čemur poslanci Gibanja Svobode karseda poenoteno jemljejo za alfa in omego. Vmešavajo se v zadeve, ki niso izključno v njihovi domeni, rešitve zanje pa zlahka prekopirajo. Tudi medijski zakon je nastal z direktivo EU oz. Evropske komisije ali je narejen iz prejšnjega.
Z ZMed-1 naj bi se povečal nadzor nad medijskim širjenjem sovraštva ali pozivi k nestrpnosti. To je delikatno ker se v ZMed-1 vmeša državo, katere naloga pa je da ščiti pravico obveščenosti. Zakaj torej država ne financira tudi koaliciji manj naklonjenih medijev, ki ne prejmejo sredstev? Kulturna ministrica se boji poplave dezinformacij – ne prihajajo iz ne financirane Nova 24 TV. Res nestrpno in netaktno do vseh, ki so po krivičnem izpadli iz borbe za denar brez bojevanja. Ker denar, tako kot tisti ki so financirani, potrebujejo z istim razlogom, to je dostopnost vsebin. Kaj je plehko in kaj ni presodijo bralci in gledalci in tega se ne da preprečiti navkljub krivicam ki so jih deležni ustvarjalci pa četudi se podporniki ZMed-1 potrudijo zamaskirati glavni namen.
Kako bi bil govor sploh sovražen: kdor govori s povedanim o izrecno nečem slušatelju sporoča. S koalicije se mu to takrat onemogoči, kadar se izhodiščno zazdi, da kdo tej »v prid« ne govori. Ponazorimo s konkretnim primerom. Kljub temu da so meje odprte je treba preveriti dokument. Medtem ko migranti brez več težav prihajajo k nam, so v Avstriji zanje poostrili pogoje vstopa. Ustrezne pogoje za azil bi morali sprejeti tudi v Sloveniji, ker bi se prosilci lažje integrirali. Učenje slovenščine ni dovolj, treba jih je seznanjati s tem kar nam je prvobitno, to je slovenstvo. Pa povemo, da nismo ne govorno ne kako drugače nastrojeni zoper take od katerih smo cenjeni. Nismo proti osebam katerekoli narodnosti in sprejemamo večkulturnost ki naše ne spodkopava. To se izkazuje s spoštljivim odnosom do prišlekov, tistih, ki do naših vrednot niso ravnodušni. Te so poštenje, iskrenost in določena raven medsebojnega zaupanja v nasprotju z zaničevanjem.
Namesto da bi s koalicije prenehali pretiti tistim, ki jim ne pritrdijo ali pa ugovarjajo zablodam ukinjajo kar medijsko kali ali iz česar tli to kar je po krivični presoji koalicije proti – koalicijsko. Sklicujejo se na preizkušeno formulo: solidarnost, strpnost in drugo, kar pa so njihove floskule. Čeprav so preizkušen model v predvolilnih programih in brez gluhosti naletijo na odobravanje. Nakar to popoprajo z obljubami o stanovanjih, jačanju posameznikovih pravic in tolerantnosti. Gre za to kako nerazumevajoče delujejo in so skoraj maščevalni do teh ki zaznavajo dvoličnost.
Kaj vse je priletelo v ušesa opozicijskih parlamentarcev, toda so bili prisiljeni slišati nebuloze, v katerih so se nad opozicijo dobesedno izvajali nedopustni pritiski s prekinitvijo razpravljanja, z nizkimi verbalnimi udarci, od »izpuhajte se« do tega, da so jim zaprli usta kot bi jih klofutali. Vse dokler z opozicije (SDS in NSi) niso smeli predočiti gradiva o katerem so razpravljali, s tem so poslance opozicijskih strank »kresnili « po prstih, še hujše, od koalicije so bili utišani. Bodo težo šikaniranj in onemogočanja opravljanja njihovih zadolžitev v dobrobiti vseh nas opozicijski poslanci Hrama demokracije, ki to ni odkar mu predseduje U. Klakočar Zupančič morali dopuščati dokler ne mine podrejenost večinskega dela poslancev premierju te 15. vlade?
Saj v takšnem okolju je praktično nemogoče odpirati konstruktivne debate ki bi rešile probleme. Ti pa so se nakopičili, zato jim iz vladnega Gibanja Svobode niso dorasli, kar je očitno že v tem da povzemajo uspešne projekte ki so Janševih. Golobovi jim sunejo kako idej in si jo prisvojijo. Ko je karkoli realizirano se Golobovi ministri kažejo na televiziji in zamolčijo prejšnje dejstvo.
RTV SLO je že pretežno v vlogi posrednika med prihodnjimi volivci in tistimi za katere deluje.
Tudi javnost je Svobodnjakom uspelo nastrojiti zoper vse kar ni po njihovem ker manipulirajo. Manipulirajo s temi, ki naposled nasedajo nekonsistentnemu »naprej«, ob tem blaginjo zavirajo. Javni mediji se s tem držijo slogana Gibanje Svoboda naprej, nekaj strank pa potiskajo nazaj. Toda gre se prepočasi in kmalu bomo obstali, razvojno pa še na človekovem celostnem razvoju. Nov medijski zakon torej generalno gledano koristi predvsem vladi in tem, ki tako vlado ščitijo.
Dovolimo si tale popravek »novega« Zmed -1:
Medij je storitev, navaja 3. člen ZMed -1. Toda medij, sam po sebi ni storitev kajti/temveč se storitev obveščanja oziroma dejavnost informiranja in širjenje informacij nudi, omogoča in/ali izvaja. Torej je medij komunikacijski kanal oziroma so mediji vzvodi preko katerih do prejemnikov potekajo ‘procesi’ razširjanja medijskih vsebin.
