Piše: Borut Korun
Miru v Ukrajini še dolgo ne bo. Odgovor na zakaj je preprost: zato, ker si ga v resnici – razen mogoče Trumpa (njega zanimata Kitajska ter posel z nafto in s plinom) − nihče od vodilnih ne želi. Stopnjevanje eskalacije z obeh strani vzajemno priliva olje na ogenj.
Najlaže je razumeti, zakaj si miru ne želi Putin. Njegove sile napredujejo, sicer počasi, a vendar. Njegov cilj je zmanjšati Ukrajino in ji vsiliti nevtralnost. Za njim stoji Kitajska in navsezadnje vse države Briksa. Grožnje Merza in predstavnikov EU z raketami Patriot in podobno pridejo Putinu zelo prav, saj so to dokazi, s katerimi prepričuje svojo populacijo, da Rusijo ogroža Zahod, da gre za pravično, obrambno vojno. Noben Rus ne more nasprotovati vojni, če je njegova domovina napadena. Večina Rusov je tudi prepričana, da je Ukrajina v bistvu del ruskega sveta.
Tudi Zelenski si miru ne želi. Mir bi sedaj zacementiral stanje na frontni liniji. Zelenski si želi vojno nadaljevati, seveda z zahodno pomočjo, in zmagati. To je seveda njegova zasebna utopija, ki pa bo pomagala nadaljevati ukrajinsko agonijo.
Tu so še Američani. Trumpu v nasprotju z Bidnom očitno ni do tega, da bi bistveno oslabil Rusijo in jo potiskal v naročje Kitajski.
Kot straši Putin svoje ljudi, strašijo von der Leynova, Merz in Macron evropske narode z nevarnostjo z Vzhoda. Vsi ti so namreč zainteresirani, da obstaja na Vzhodu trajna grožnja invazije na Zahod. Ta grožnja namreč upravičuje agendo vodstva EU in njegovih »stricev iz ozadja«, katerih vedno manj skriti cilj je federalizacija in globalizacija Evrope. Zaradi Putina naj bi bila potrebna evropska vojska in ta bi morala biti do zob oborožena. Skupna evropska vojska je seveda nemogoča brez centraliziranega upravljanja države, to pa je spet nemogoče, če obstajajo znotraj EU povsem suverene nacionalne države. Njihovo suverenost bi bilo treba torej okrniti. Le tako lahko tudi razumemo, zakaj vodstvo EU dopušča ali celo spodbuja islamizacijo Evrope, ki jo povzročajo migranti. Zamenjava velikega dela evropskega prebivalstva bi Evropo spremenila v etnično in kulturno mešanico, v kateri nacionalnih identitet ne bi bilo več. Tako bi odpadel odpor evropskih narodov do njihove popolne integracije v nekakšno evropsko supernacijo.
Ogenj strahu pred Rusijo mora seveda goreti počasi, ne sme ugasniti, ne sme pa se niti razplamteti v požar, ki ga ne bi bilo mogoče pogasiti. Čim dlje bo trajal, tem bolje. Prej ali slej bi tudi skeptiki ugotovili, da Evropo ogroža Rusija. Prej ali slej bi moral »evropski orkester« zaigrati pod vodstvom dirigenta EU enotno. Ko ogenj malo oslabi, ta ali druga stran naloži nanj goriva: Zahod spet spregovori o raketah Patriot ali pa Putin pošlje nekaj dronov nad Poljsko.
Videti je, da je Trump to igro spregledal. Prej ali slej bo zato to vojno prepustil Evropi, saj je ta zainteresirana za njeno nadaljevanje. Naj se Evropejci sami vojskujejo in naj si to vojno tudi sami plačajo.
Seveda pa ni gotovo, da bo to uspelo, oziroma je več možnosti za to, da se scenarij vodstva EU ne bo uresničil. Vse več evropskih držav oziroma njihovih narodov noče plesati po taktih von der Leynove in bodo »potegnili za ročno zavoro«, še preden bi jim to lahko preprečila kakšna evropska »JLA«. Namesto da bi se EU povsem poenotila, bo ta skupnost razpadla. Njeno vodstvo ne upošteva zakonitosti, ki bi jim morala biti zdaj že jasna − da se iz skupnosti narodov ali držav brez nasilja, kar pa sproži upor, ne da napraviti enotne države. Tega bi se lahko naučili iz usode Avstro-Ogrske, Sovjetske zveze in Jugoslavije. Vse te večnacionalne države so razpadle, takoj ko se je za to pokazala priložnost. Nekatere evropske države, Madžarska, Slovaška, Italija in po naslednjih volitvah mogoče tudi Nemčija ali celo Francija, nasprotujejo težnjam, ki vodijo k »močni Evropi«, bi pa se strinjale, naj EU obstaja kot skupnost povsem suverenih evropskih nacij.
