Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Nekateri napovedujejo, ob volitvah, ki prihajajo, veliko politično polarizacijo v Sloveniji, najbolj izrazito do zdaj, in znano je, da gre za spopad levega in desnega političnega pola. Gre za ideološko razklanost naroda, za prav shizofreno stanje v njem. Od kod in čemu to?
V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je ta razdeljenost na levico in desnico značilnost vseh evropskih narodov, naš pa je morda razdeljen še najbolj (zaradi revolucije, pobojev…), to notranje nasprotje mnogi primerjajo z nasprotji in sovraštvi med Srbijo in Hrvaško. Seveda ta (idejna) razklanost nikakor ni od včeraj in se tudi ni začela s komunistično revolucijo. Že v 19. stoletju sta se oblikovala dva politična tabora: klerikalci in liberalci, in ta razdeljenost je obstajala tudi med obema vojnama. Ko pa se v Sloveniji pojavi nova (in kmalu prepovedana) komunistična stranka. Te pa verjetno ne bi bilo brez liberalcev (liberalizem in komunizem sta dve plati istega kovanca), komunisti so bili večinoma sinovi liberalcev, bili so tudi učenci sovjetskih komunistov (boljševikov), in odločili so se, da vojne razmere izkoristijo za nasilen prevzem oblasti, se pravi za revolucijo. Posledice te usodne odločitve pa čutimo še danes in jih bomo še dolgo.
France Bučar v »Usodnih odločitvah« ugotavlja, da je med vojno in revolucijo šlo za spopad dveh svetov, na eni strani je bila v ozadju Partija, na drugi Cerkev. Da, dolgoročni cilj Partije je bil uničiti Cerkev, odpraviti vero – ker je vse to ovira za doseganje totalne Oblasti. To je tisto, kar je komunistom sveto: Oblast. Ta sveti cilj pa posvečuje sredstva – za njegovo doseganje, to je globinski vzrok za povojne poboje.
Šlo je za spopad med teisti in ateisti, in ta spopad traja še danes, npr. v obliki ideoloških konfliktov pri razpravah v parlamentu, to se zlasti pokaže pri moralno zelo usodnih političnih vprašanjih kot sta npr. splav in sedaj evtanazija. Nakazati želim, da gre za konflikt med zemeljskim in nebeškim mestom.
Nekaj metafizike
Nekoliko poenostavljeno rečeno: gre za spopad med idealisti in materialisti. Tudi v vsakdanjem življenju lahko začutimo ali povsem jasno opazimo, da smo kot narod razdeljeni na dva tabora, med katerima obstajajo nasprotja ali včasih celo sovraštvo. Nakazal sem neko zgodovinsko dogajanje, ki je privedlo do tega shizofrenega stanja, vzrok pa seveda ni v zgodovini, ampak v ljudeh, ki jo ustvarjajo, in tudi sedanje stanje nasprotij in konfliktov, ki se potem odrazijo tudi na politični ravni, ustvarjajo konkretni posamezniki. Nakazati želim, da gre za metafizičen problem, za nekaj, kar se nanaša na človeško dušo, na njene lastnosti in potrebe, gre za nekaj, kar se nanaša na človekovo najglobljo notranjost in je zato globoko zakoreninjeno. Zato moramo tu izhajati iz besed evangelija, ki se nanašajo na to, analizirajmo naslednja dva stavka: »Zato vas svet sovraži, ker niste od sveta. Če bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil«.
Svet: tisti, ki so od sveta, ki torej pripadajo temu (materialnemu) svetu, gre torej za materialiste. Zakaj le-ti sovražijo : tiste, ki niso od sveta? Kaj pomeni to: ne biti od sveta? Človek po svojem duhu ne pripada svetu, dom duše je namreč Bog, božje Srce, nebeško Kraljestvo. Pri tistih, ki niso od sveta, gre torej res za idealiste. Gre torej za naslednjo problematiko: čemu dati v življenju prednost, kaj postaviti na prvo mesto, kaj poskušati najprej zadovoljiti – potrebe telesa ali duše? Če smo iskreni, moramo priznati, da večinoma skušamo najprej zadovoljiti telesne potrebe. Obvladuje nas materialistični duh časa. Zato si pobliže oglejmo materializem, kot je opisan v knjigi RŽVB (te knjige so dane tudi za boljše razumevanje evangelija): »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, za svetost in za moj nauk«. Za Boga je materializem nekaj širšega in globljega kot za nas ljudi: materializem se začenja v duši in ima posledice za dušo, povzroča življenje duše v temi. Pri materializmu ne gre samo za telo in čutne užitke, gre za oprijemanje vsega, kar človeku ponuja materialni svet, za usmerjenost duše v to, torej tudi za miselno oprijemanje. Posledica je odsotnost Duha v duši.
Ta odsotnost pa spet povzroča konflikt, oglejmo si namreč še dva stavka iz knjige RŽVB: »Ali nisi slišal, da brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov (milosti) in Svetega pisma? Za tiste, ki pripadajo svetu, je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker se to presoja duhovno«.
Materialisti niso sposobni presojati duhovno, presojati na ta način namreč pomeni presojati s pomočjo Duha, oni pa Duha nimajo, iz tega sledi, da materialisti niso sposobni razumeti Svetega pisma, sploh metafizičnih stvari, zanje je vse to nesmisel. Pomeni, da oni tistih, ki niso od sveta, ne razumejo, iz tega pa potem izhajajo zamere, nasprotovanja, tudi sovraštvo. Nasploh, levičarji in desničarji čutijo to razliko, ki obstaja na metafizični ravni. »Svet pa svoje ljubi«. Se pravi, da med levičarji obstaja neka simpatija, kar se res kaže v življenju. Podobno bi lahko rekli za desničarje.
A obstajajo razlike tudi sicer: razlike v morali in vrednotah, kar pogojuje način življenja enih in drugih. Na politični ravni se to artikulira v formiranju levih in desnih strank in potem v spopadih v parlamentu. Politika s svojo zakonodajo namreč postavlja določene okvire za življenje državljanov, tu pa levičarji hočejo živeti drugače kot desničarji, in obratno.
Kaj pa prihodnost?
V moderni dobi sta znanost in tehnika ustvarili materialističnega duha časa, iz česar sledi, da ta doba ni naklonjena »nebeškemu mestu« (le-to je za nekaj časa prevladalo v srednjem veku), materializem te dobe je začel povzročati zaton krščanske civilizacije, in danes živimo v časih njenega konca. Ali bo s tem konec civilizacije kot takšne, kako kaže glede prihodnosti? Ali je zemeljsko mesto dokončno zmagalo in nebeško dokončno propadlo?
V knjigi RŽVB piše: »Prihaja čas teme in senc, čas zveri, strašni čas brezboštva«. In še, da ima svet v oblasti satan. Res ni težko opaziti, da nas preplavlja novodobno poganstvo, in tudi delovanje temnih sil je včasih skorajda vidno, otipljivo. Satan uporablja ljudi kot svoje orožje in se obenem pretvarja, da ne obstaja.
Osebno vidim v teh sodobnih razmerah brezboštva, nereda in oblasti satana pogoje, ki bodo vzpodbudili ustanavljanje nebeškega mesta. Zakaj in na kakšen način? Ker se nam v teh razmerah resnica o ljudeh, dogodkih in dogajanju sveta trdovratno skriva in izmika, nas bodo ravno te okoliščine prisilile k sprejemanju tega, kar prihaja od Duha (npr. videnj), s tem k premagovanju racionalistične kuge naše dobe – ker je do resnice o tem mogoče samo s pomočjo Duha. To sprejemanje pa zahteva obrat k teocentrizmu in ponotranjenju ter odpoved – nebeško mesto se lahko začne le spontano dogajati na področju srca. A druge poti ne vidim, po politični poti se mi to zdi nemogoče, ker je moč zemeljskega mesta (iz navedenih razlogov) postala prevelika, civilizacija se je ujela v nek začaran krog.
Seveda spet potrebujemo neko znanje, kot je moderno ustvarilo neko znanje, potrebujemo neko znanje tudi za novo dobo. Res, da je le-to v Svetem pismu, a Sveto pismo v svoji obliki kot način, kakor se oznanja – vse to se je pokazalo za neodporno na rušilne silnice moderne. Knjige »Resnično življenje v Bogu« so nam zato podarjene tudi za ustvarjanje nove dobe.
