Piše: Gašper Blažič
Četudi je bil Milan Kučan že večkrat osrednja osebnost naših člankov in je tudi tokrat, si lahko o tem vsakdo misli, kar hoče. Toda nekaj je res: Kučan še vedno ohranja vlogo »nekronanega kralja Slovenije«, kot ga je nekoč označil zgodovinar in publicist dr. Stane Granda.
Na tem mestu ne bomo ponavljali celotnega Kučanovega bogatega življenjepisa. Morda samo tu in tam kakšen drobec. A nekaj je res: zadnji predsednik Centralnega komiteja ZKS se sicer le redko oglaša, a ko se oglasi, ima za to utemeljen razlog. In v tem ga ne smemo podcenjevati. Nekateri starejši prebivalci Slovenije ne pravijo zaman, da je Kučan pravzaprav edini resnični Titov naslednik, saj je bil glede na svojo zvijačnost podoben lisjak kot pokojni maršal. In tako je tudi v obdobju slovenske pomladi odigral dvojno vlogo, pri čemer pa smo večinoma videli samo eno plat. Zato je podoba Milana Kučana še danes pravzaprav tipično manihejska, črno-bela torej. Vendar s tem v resnici tudi zelo zamegljena.
Reševanje vojaka Goloba
Okoli dneva državnosti se je Kučan znova oglasil v medijih. Denimo v časopisu Delo, kjer pravzaprav nihče ni mogel spregledati, da je prišel reševat politično situacijo. Opozoril je namreč, da je drobljenje levega političnega prostora samo z novimi obrazi in brez novih vsebin napaka. Prav tako meni, da samo na antijanšizmu ne bo mogoče dobiti volitev. To je bil opomin tako premierju Robertu Golobu in koalicijskim strankam kot tudi Vladimirju Prebiliču, ki očitno ni dobil zelene luči botra, o katerem je govoril kar nekoliko preveč naravnost. …
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
