Piše: Kavarna Hayek
Levičarji so v svojem samem jedru ekonomski analfabeti, ki vsak podatek uradne statistike, če jim je pogodu ali ni, običajno komentirajo s ceneno populistično retoriko. Uporaba revolucionarnih parol, poudarjanje izkoriščevalskega neoliberalizma, fašizma in nevarnosti skrajne desnice tudi takrat, ko to sploh ni potrebno, je ritual obveznega besednjaka. Tako smo ob nedavni objavi podatka, da je slovensko gospodarstvo lani ustvarilo za 7,3 milijarde evrov dobička, lahko poslušali globokoumne ugotovitve, da je Golobova vlada delala dobro in da bi lahko zasebnike še malo bolj obdavčila. Da so vsi videli zgolj agregatne podatke, ne tudi njihovo razčlenitev, ki bi pokazali drugačno sliko »uspešnosti«, nikogar ni zanimalo. Ampak to je zgodba za drugič. Zapišem le, da je bil to šolski primer Simpsovega paradoksa, o katerem boste lahko prebrali v 21. številki revije Demokracija, ki izide 21. maja.
Podobno se je ta teden zgodilo z objava podatka, da se je BDP v prvih treh mesecih letos na četrtletni ravni povečal za 0,7 odstotka, medletno pa za 3 odstotke. »Danes smo dobili zelo jasen in konkreten odgovor na vse katastrofalne napovedi, ki jih poslušamo zadnja leta, predvsem pa zadnje mesece. (…) Na eni strani smo ves čas poslušali, da slovensko gospodarstvo izgublja sapo, da podjetja množično zapirajo vrata, da investicije stojijo, da se država duši pod lastnimi ukrepi in da Slovenija izgublja razvojni potencial. Danes pa imamo pred seboj uradne podatke Statističnega urada Republike Slovenije in številke govorijo same zase,« je na novinarski konferenci komentiral odhajajoči minister za finance Klemen Boštjančič.
Pustimo ob strani »malenkost«, kot je ta, da je razmeroma visoka medletna rast BDP posledica učinka nizke osnove, saj se je BDP lani v prvem četrtletju znižal za 0,8 odstotka, posvetimo se raje orgazmičnemu navdušenju levičarskih politikov, socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov in pouličnih znanstvenikov. Sam grob podatek o rasti BDP pošilja javnosti napačen signal. Kot je že ugotovil Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo, razvoj in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.
BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer so: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI (izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je med levičarji postalo v zadnjem času zelo popularno.
Poglejmo najprej domačo porabo. Domača potrošnja se je medletno povečala za 3,7 odstotka, pri čemer je šla poraba gospodinjstev navzgor za 2,7 odstotka, poraba države za 3,9 odstotka. Torej je poraba države rasla hitreje kot potrošnja gospodinjstev. Enako je z investicijami, ki so se v zgradbe in objekte dvignile za 20,7 odstotka. Toda največji delež so prispevale investicije države. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je, …..
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
