Piše: Dr. Štefan Šumah, dipl. inž., mag. in dr. poslovnih ved
Občasno berem blog Jožeta P. Damijana (čeprav imam o njegovem razumevanju ekonomije zelo slabo mnenje). Tako sem naletel na zanimiv blogu o tem, kako je postal kolonializem sistem za črpanje rent (citiram JPD): zahodne države so s prirejenimi pravili sebi v prid vzpostavile ekstraktivni globalni institucionalni sistem, prek katerega so črpale bogastvo iz globalnega juga ter obogatile sebe, države globalnega juga pa pustile v revščini. Pri tem se JPD sklicuje na raziskave T. Pikettyja, ki je dokazano levo socialistično usmerjeni ekonomist in priporoča kot ukrepe samo še več države.
Vendar pa vsi levo usmerjeni ekonomisti pozabljajo nekaj bistvenega, to je, da kolonializma že davno ni več! Več kot 50 let ni kolonializma v klasični obliki! In zakaj so azijske države, ki so bile v začetku dvajsetega stoletja revnejše od večine afriških držav, lahko naredile tak preboj? Recimo Vietnam, ki je bil v sedemdesetih letih najrevnejša država na svetu; česar niso uničile ameriške bombe (mimogrede, na Vietnam so Američani zmetali veliko več bomb kot vsi zavezniki skupaj v drugi svetovni vojni na Nemčijo), je uničilo plansko komunistično gospodarstvo, ima sedaj konstantno gospodarsko rast in je industrijsko dokaj razvita država, v kateri se vedno več ljudi izvija iz primeža revščine. Zakaj? Ali pa Kitajska, ki se po strahotni revščini v času velikega skoka naprej konstantno razvija in je postala gospodarska velesila. Zakaj? Tu je še Indija, ki se je šele pred relativno kratkim časom izvila iz neke čudne oblike kvazisocialističnega razmišljanja in postaja pomemben igralec na svetovnem trgu! Zakaj? In ne pozabimo Singapura.
Pa so bili Vietnam, Singapur in Indija prav tako »eksploatirane« kolonije. Zakaj potem taka razvojna razlika med azijskimi in afriškimi državami. Ene gospodarski tigri (azijske države), druge gospodarski bolniki (Afrika).
Odgovor lahko najdemo kar v Afriki. Poglejmo samo razliko med sosednjima državama Burundijem in Ruando. Leta 1994 sta bili približno na enaki ravni, kar zadeva gospodarstvo in revščino. In kje sta danes? Burundi je ena najrevnejših držav na svetu, če ne celo najrevnejša, Ruanda pa je afriški »tiger« gospodarske rasti. Neverjetno se je znižala stopnja revščine, država se industrializira, postala je zanimiva tako za tuje naložbe kot za turiste. Stopnja korupcije je nižja kot v Sloveniji. Zakaj?
Odgovor je preprost. Vendar ga levi ekonomisti nikakor ne bodo hoteli priznati. Nevidna roka Adama Smitha deluje! Trg deluje! Vse naštete države so začele gospodarsko rasti, ko so začele sproščati trg, ko so dopustile svobodo zasebni pobudi. Posledično se je zmanjšala tudi korupcija, saj bolj ko je trg svoboden in manj kot je nesmiselnih omejitev ter planiranja, manj je možnosti za korupcijo. Torej je tudi v nekdanjih kolonijah mogoč gospodarski preboj. Vendar pa je za vlade teh držav laže, kot da bi sprostile trg in znižale stopnjo korupcije, več kot petdeset let po osamosvojitvi jokati razvitemu Zahodu: izkoriščali ste nas, sedaj pa nam dajte denar! Koliko milijard dolarjev pomoči se je že zlilo v Afriko?
In kdo so največji prejemniki mednarodne denarne pomoči? Najbolj skorumpirani režimi! Razviti svet pa s svojo pomočjo dejansko ohranja te režime pri življenju. Npr. Hamas, ki se je dejansko financiral z mednarodno humanitarno pomočjo, režimi v Jemnu, Sudanu … pa v Aziji talibani. V teh državah prostega trga ni, je pa zato veliko korupcije. In levi ekonomisti bi radi še več pomoči, še več dogovarjanja … skratka, še več države.
V tem blogu se JPD sklicuje tudi na Danija Rodrika s Harvarda, ki je že zdavnaj v knjigi »One Economics, Many Recipes« na podlagi empirične analize pokazal, da ni splošnega recepta za razvoj, pač pa ima vsaka država sebi lasten recept politik, ki so ji pomagale pri razvoju. In edino tu ima prav, ni enotnega recepta. Kar deluje v eni državi, ni nujno, da bo delovalo tudi v drugi. Neprecenljivo. In če parafraziram še drugi del slogana mastercarda: Za vse drugo pa je tu prosti trg!
