Piše: dr. Igor Kovač
Verjetno ste že slišali legendo, da je NASA v vesoljski tekmi s Sovjetsko zvezo v 60. letih porabila več milijonov dolarjev, da je razvila kemični svinčnik, ki lahko piše v breztežnostnem prostoru, medtem pa so sovjetski kozmonavti uporabljali svinčnik. Čeravno gre za popularno, a ne točno izročilo, ima zgodba več sporočil. Eno od njih se dotika vprašanja smiselnosti uporabe proizvodov za isti namen: visokotehnološki obrtni izdelki ali nizkotehnološki množično proizvedeni izdelki?
Ekonomski modeli dajejo prednost enemu ali drugemu tipu – odvisno od izdelka – na podlagi odnosa in ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Da modeli ohranijo svojo relevantnost v kompleksnih situacijah, obravnavajo izdelke kot različne, kot da ima vsak svoji krivulji ponudbe in povpraševanja. S tem se prikladno izognejo teoretskemu izzivu – več sočasnih ravnovesij ponudbe in povpraševanja proizvodov za isti namen.
Vojna v Ukrajini pa nam orisuje primere, kjer politične odločitve generirajo takšne situacije. Morda so najočitnejši primer brezpilotni letalniki. Na eni strani Ukrajina in Rusija uporabljata množično proizvedene drone, ki niso tehnološka čuda. Gre za naprave, ki jih lahko kupimo v trgovini za nekaj sto evrov. Po drugi strani pa Ukrajina in Rusija uporabljata tudi pametne drone, ki so večji, tehnološko napredni in stanejo tudi več deset milijonov dolarjev. Oba tipa sta učinkovita in oba tipa sta nujno potrebna. Gre torej za dva ekvilibriuma ponudbe in povpraševanja, ki obstajata na vojaškem trgu brezpilotnih letalnikov. Prvi uničujejo poveljstva, drugi zasledujejo tanke. Oba produkta imata enak trg – države in sta del istih taktičnih zamisli in strateških ciljev.
Ekonomske teorije soobstoj več ekonomskih ravnovesij preučujejo prek teorij iger, katerih spoznanja so, da lahko politika vpliva na izid ravnotežij s spodbujanjem koordinacije. Vendar pa v tem primeru ne gre za igro Ukrajine proti Rusiji, pač pa za potrebo Ukrajine in Rusije po produktih v različnih ekvilibriumih. Realnost sporoča ekonomski teoriji, da se koncept multiplih ekvilibriumov ne nanaša več le na vedenjsko ravnanje akterjev v teoriji iger, ampak tudi na realnost ekonomije vojaške proizvodnje.
V luči napovedanih in nujnih novih obrambnih izdatkov (3,5% in 5%), je revidiranje ekonomizacije evropske vojaške industrije zelo zaželeno. Evropska obrambna industrija se je dolgo osredotočala na kakovost pred količino. V zadnjem desetletju so države EU namenile 3,1 trilijona ameriških dolarjev za vojaške namene. Morda se zdi veliko, vendar so v tem znesku izdatki za milijon in pol vojakov. Prav tako ima Evropa 178 oborožitvenih sistemov, medtem kot ZDA samo 30. Na primer – ZDA ima 2 različni havbici, medtem ko jih ima Evropa 27. Evropa ima (pre)več premajhnih in neodvisnih bojnih sil, ki porabljajo vire in zagotavljajo zelo majhno vojaško učinkovitost.
Mednarodna situacija kliče po preureditvi ustroja in financiranja evropske vojaške industrije, a hkrati tudi spodbuja ekonomsko teorijo, da premisli svoje modele, kaj naj bi ekonomizacija pravzaprav bila. Vojna v Ukrajini namreč razkriva, da potrebujemo oboje – visokotehnološko in nizkotehnološko orožje. V vojni na izčrpavanje bo stran, ki ima manj orožja, četudi slednje temelji na najnovejši tehnologiji, v slabšem položaju. Evropa se lahko hitro znajde brez zalog, ker naš industrijski model temelji na dolgih ciklih in dragih sistemih.
Potrebujemo soobstoj dveh vojaških industrij: razvoj visokotehnoloških sistemov in ohranjanje industrijskih kapacitet za množično, enostavno proizvodnjo. Če želimo dolgoročno ohranjati varnost, moramo vlagati v celoten spekter zmogljivosti. Ne le v razvoj novega orožja, temveč tudi v zaloge nizkotehnoloških sistemov. Ni dovolj, če smo najbolj napredni, moramo biti pragmatični. Zmaguje tisti, ki zna kombinirati tehnologijo z množičnostjo, hitrost z inovacijo in strategijo z improvizacijo. Politična realnost je ekonomski znanosti ponudila izjemen izziv: teoretično modelirati multiple ekvilibriume.
