Piše: dr. Štefan Šumah
Evropska komisija skupaj z čez vse normalne meje razširjeno bruseljsko birokracijo je postala le karikatura tega, kar bi morala predstavljati. Vse bolj se ukvarjajo sami s sabo oziroma s stvarmi, ki bi jih, vsaj glede na ustanovno pogodbo EU, sploh ne smele brigati. Svoja nova pravila igre, ki si jih izmišljujejo sproti, uporabljajo selektivno; to, kar velja za recimo Madžarsko, ne velja za Dansko, in to, kar velja za Poljsko, ne velja za Francijo. Ali pa − kar je veljalo za prejšnjo vlado v eni od članic EU, ne velja za novo vlado, ker je prave politične usmeritve.
Ja, vladajo nam neizvoljeni birokrati in si jemljejo pristojnosti, ki jim sploh ne pripadajo. Kaj bi porekla »očeta« evropskega povezovanja Jean Monnet in Robert Schuman, ko bi videla, kako se je njuna ideja izrodila v zbirokratiziran aparat, namenjen samemu sebi? In kaj bi porekel Konrad Adenauer, ki je bil skupaj z Erhardom tvorec nemškega gospodarskega čudeža, utemeljenega na ideji ordoliberalizma, konkurenčnosti in prostem trgu, ko bi videl gore in gore predpisov, omejitev in priporočil.
Ravne kumarice so le ena od absurdnih pogruntavščin, ki pa na srečo niso doživele realizacije. Je pa zato kar nekaj pogruntavščin, ki bi bile za EU lahko dolgoročno usodne in jih je bruseljski birokraciji uspelo uresničiti. Recimo kuponi CO2, ki so skupaj z zelenim prehodom za EU lahko smrtna obsodba konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Tudi priporočila in zahteve o spodbujanju ter plačevanju neproduktivnih NVO, ki prek idej frankfurtske marksistične šole pravzaprav rušijo vrednote, na katerih je Evropska unija sploh zgrajena, je, kakor da bi redili kačo na svojih prsih. Uvoz tretjega sveta in posledično tudi težav tretjega sveta … In še bi lahko naštevali. Pravih težav pa ne rešujejo in še slabše je, da vse, ki na prave težave opozarjajo, zmerjajo s populisti.
Mogoče bo kdo rekel, da sem prestrog do Evropske komisije, vendar pa, ali mi lahko kdo pove vsaj tri pametne stvari, ki jih je v prejšnjem mandatu ta naredila. In tudi začetek nove komisije ne kaže na kakšno izboljšanje, spet samo puhlice in politična korektnost z namenom ugajati vsem. No, meni ne ugajajo.
Ob vseh »briljantnih« idejah Evropske komisije se mi včasih zazdi, da je ta ustanovljena predvsem za to, da greni nam, državljanom EU, življenje. Pogovor, ki poteka med evropskimi komisarji, ko zaseda komisija, si predstavljam nekako tako: »Državljani se jezijo zaradi migracij, kaj bomo naredili? Ljudje ne marajo več migrantov, pravijo, da rušijo socialno državo, se ukvarjajo s kriminalom in nočejo delati,« reče prvi komisar. »Težka tema, kaj bi naredili? Ima kdo kakšno idejo? Na plan z njo!« se oglasi Ursula.
In modrujejo, kaj jim je narediti, problem je težak, težko rešljiv! Bojijo se glasne manjšine, ki bo v imenu človekovih pravic hitro začela paradirati pred Evropsko komisijo, če bi samo poskusili spremeniti status quo. Bojijo se tudi za svoje stolčke, Evropa pa se počasi, zelo počasi pomika v desno. Pa se spomni najpametnejši med njimi: »Imam briljantno idejo! Kaj pa če bi komisija predpisala, da mora zamašek ostati pritrjen na plastenko, tudi ko je enkrat že odvit?«
»Ja, kakšno povezavo pa ima zamašek, pritrjen na plastenko, z migracijami?« se začudi prvi komisar, »kaj si mislil s tem?«
»Nobene. Bodo pa ljudje znoreli, ko bodo pili pijačo iz plastenk in jim bo zamašek opletal po nosu. Pozabili bodo na težave z migranti in nas preklinjali zaradi te neumnosti. Toda bolje, da nas preklinjajo zaradi tega ušivega zamaška, kot pa da nas preklinjajo zaradi migracij,« razloži najpametnejši komisar.
Ursula: »Odlična ideja, tako bomo storili!« In vsi komisarji so se strinjali brez glasu proti. Ljudje pa preklinjamo, ko poskušamo piti iz plastenk in nas zamašek tepe po nosu. In kar naenkrat postane ta presneti zamašek glavna težava v Evropi.
